1. Peter Philippson: Eden od zemljevidov gestalt terapiji (14.3.1996) – Prevedel Tomaž Flajs. Članek
4. Jean-Marie Robine: Nastanek in razvoj gestalt terapije
5. Tomaž Flajs: Raziskave o učinkovitosti gestalt terapije
6. Jean-Marie Robine: Gestalt terapija: od metode k tehnikam
EDEN OD ZEMLJEVIDOV GESTALT TERAPIJE
14.3.1996
Ta članek so navdihnile prošnje mojih študentov za kratko in pregledno predstavitev gestalt terapije. Gre za besede in pojme kot: teorija polja, eksistencializem, fenomenologija, kontakt, zavedanje, self, ego, id, osebnost, dialog, eksperiment, prekinitve kontakta, plasti nevroze … Kako so povezani? Ali jih lahko sopostavimo drug ob drugega ali pa izhajajo iz kakšne bolj temeljne filozofske perspektive?
Na teh straneh želim predstaviti svoj lastni zemljevid gestalt terapije, od njenih prvih načel v filozofiji pa do njenega izraza v specifičnih metodah psihoterapije.
Temeljna raven: polje
Gestalt teorija polja se začne s celoto. Ne gre za ‘stvari’, ki stopajo v stik z drugimi ‘stvarmi’, temveč, da je “Kontakt najbolj preprosta in prva realnost” (Perls, Hefferline in Goodman (1994/1951) – odslej PHG). In PHG pravi dalje: “… vedno imamo v mislih takšno interaktivno polje in ne izolirano žival. Kjer je organizem gibljiv v velikem polju in ima zapleteno notranjo strukturo, kot na primer žival, se zdi verodostojno govoriti o njem samem na sebi /…/ vendar pa je to preprosto iluzija …” Potemtakem je opredelitev človeškega bitja opredelitev polja osebe/okolja in ustvarjalnih prilagoditev, ki jih ta oseba udejanja v polju. Proces prilagajanja v polju ustvarja/opredeljuje osebo ravno v tolikšni meri ali pa še bolj, kot oseba opredeljuje ustvarjalno prilagoditev. Ko opazujemo svet, prepoznavamo ‘stvari’, vendar pa osnovo stvari tvorijo procesi – dogodki, ki preurejajo polje. Če vidim stol, je to zaradi interakcije luči v našem vidnem spektru, kvantnega dogodka imenovanega stol, kvantnega dogodka imenovanega moje oči in kvantnega dogodka imenovanega moji možgani. Na drugi ravni gre za funkcijo velikosti: če bi bil jaz tako velik kot planet, bi bilo zelo verjetno, da stola ne bi videl. Na drugi ravni gre za funkcijo moje kulture: Japonec iz 17. stoletja stola ne bi prepoznal. Na še neki drugi ravni gre za funkcijo človeške fiziologije: kjer se zleknem, kjer se počutim udobno. Stol za konja ne bi bil stol! V PHG naletimo na čudovit procesni opis sedanjosti: “Sedanjost je doživljanje individualnega, posebnega, kar je nekdo postal, ko se je raztopil v več smiselnih možnosti in preoblikovanje teh možnosti v smeri proti enemu samemu, konkretnemu posebnemu.” Na nek način ta procesni pristop trdi, da so gradniki, iz katerih je zgrajen svet, v gibanju (kar bi matematiki imenovali vektorske kvantitete) – bivanje in nastajanje (kot bi dejal Buber).
Zaradi središčnega mesta, ki ga ima teorija polja v tem zemljevidu, želim več povedati o teoriji polja, ki je osnovana na Parlettu (1991). Parlett navaja pet načel, ki jih bom navedel tudi sam in jih na kratko komentiral.
1. Načelo organizacije
To načelo trdi, da “pomen izhaja iz pogleda na celotno situacijo, na celotnost soobstoječih dejstev” (Parlett, 1991). Tako v gestalt teoriji polja ne obstaja nič takšnega kot čista intrapsihična dejavnost. To kar mislimo, čutimo in počnemo je osnovano na naši interakciji z našim okoljem v danem trenutku.
2. Načelo sočasnosti
Gre za gestaltistični tukaj in sedaj. Na nas ne vpliva preteklost, ki za nas ne obstaja več. Na nas vplivajo naši spomini na preteklost (mi sami izbiramo, katerega od neštetih spominov prinesemo v sedanjost) ter naša pričakovanja in tisto, kar smo se naučili v pretekosti. Vse to so sedanji deli polja, prav tako kot vse, kar nas v okolju spominja na preteklost (ljudje, fotografije in situacije, ki so na določene načine vzporedne preteklim dogodkom). Ljudje v gestalt terapiji praviloma spremenijo vzorec načina, kako se spominjajo, in načina, kako gledajo na to, kar so se naučili v otroštvu.
3. Načelo posameznosti
“Vsaka situacija in vsako polje oseba-situacija je edinstveno (Parlett, 1991).” Kot gestalt terapevt se ne morem rutinsko odzivati na kliente. Skupaj soustvarjamo terapijo, da bi bila v skladu z določenim terapevtom, klientom in klientovo življenjsko situacijo. Vse posplošitve so začasne in so podvržene spremembam, kjer polje to upravičuje.
4. Načelo spreminjajočega se procesa
Polje se nenehno spreminja. Zato sta za gestalt terapijo homeostaza in ustvarjalnost tesno povezani. Z okoljem moram priti v neko ravnovesje (homeostaza), vendar pa se to dejanje ne more ohraniti, kajti polje se spreminja in to, kar je delovalo prej, pogosto sedaj ne deluje več. Tako moram izumiti nove načine, kako uravnotežiti svoje potrebe in interese z možnostmi v okolju (ustvarjalnost).
5. Načelo možne relevantnosti
To načelo trdi, da je vsak del polja potencialno pomemben za situacijo in bi se mu bilo morda treba posvetiti. To je to, kar je imel Perls v mislih, ko je gestalt terapijo imenoval “terapija očitnega”. Spominjam sem neke edukacijske skupine, v kateri se je sprožil zanimiv proces, ko sem izrazil svoje opažanje, da porabijo neverjetne količine toaletnega papirja.
Sedaj se bom osredotočil na to, kako se pristop teorije polja prenaša na druge vidike gestalt teorije.
Self in drugi
“ ‘Selfa’ se ne da razumeti drugače kot skozi polje, prav tako kot se dneva ne da razumeti drugače kot preko kontrasta z nočjo /…/ ‘self’ najdemo v kontrastu z drugostjo. Med selfom in drugim je meja in ta meja je bistvo psihologije (Perls, 1978/1957).”
Kaj pomeni koncept selfa v polju? Za PHG sam po sebi pomeni zelo malo. Gre bolj za kvaliteto, ki je polarna z drugim, prav tako kot imata majhno in veliko pomen samo v kontekstu in v razmerju drugega z drugim. (Self ni isto kot organizem, niti ni v tej teoriji drugo isto kot okolje.) V ozadju te polarizacije sta dva procesa, identifikacija in alienacija, ki jo PHG imenuje ego funkcije selfa. Identificiram se z določenimi vidiki polja in to označim kot self; druge vidike alieniram in to imenujem drugo. Vendar je oblika selfa nerazdružljivo povezana z obliko drugega in nasprotno. Način, kako doživljam in oblikujem svoj self, je odvisen od tega, kako oblikujem svoje okolje in nasprotno. Na tem mestu je pomembno pripomniti, da ko pišem o oblikovanju, s tem ne mislim primarno verbalnih konceptov: bolj kot to imam v mislih oblikovanje, ki je vsebovano v mojih dejanjih. Na primer, ko to pišem, sebe oblikujem kot učitelja/nekoga, ki ima nekaj povedati/pisca … in okolje oblikujem kot bralce, ljudi, ki jih zanima (ali ne zanima), to kar govorim. Pred tem sem z družino obedoval v službi svoje žene in sem se oblikoval kot družinski človek, človek, ki obeduje, in svoje okolje kot družino, hrano … To v obliki podobe dobro ponazarja Escherjeva risba dveh rok, kjer obe roki rišeta druga drugo.
Eksistencializem in fenomenologija
Eksistencializem je bil filozofski preobrat in odmik od dualizma, vsebovanega v platonski in kartezijanski misli: bistvo in materija, telo in duša. Eksistencializem v ospredje, namesto kakršnihkoli atributov postavi dejstvo (is-ness) obstoja. Velik poudarek je na izbirah, ki jih ljudje sprejemajo, in na njihovih odnosih z danimi dejstvi sveta, na primer s smrtjo. In natanko to ponuja gestalt teorija polja. Polje je prvotno, doživljanje vznika iz polja, self in drugo sta procesa v polju, naše izbire oblikujejo polje, pomen vznika iz interakcij v polju, ne pa iz nekih predobstoječih ‘bistev’. Namesto Aristotelove misli “Neraziskanega življenja ni vredno živeti” je bolje “Neživetega življenja ni vredno raziskati”. Polsterja pravita: “To, kar je, je; in ena stvar sledi drugi.” Fenomenologija trdi, da se kljub temu, da je to, kar zaznavamo, obarvano z našimi vnaprejšnjimi mnenji in našimi metodami gledanja, lahko naučimo biti zelo pozorni na dejanskost našega čutnega zaznavanja, na to, kar nam naša čutila sporočajo. Prav tako se lahko naučimo prepoznavati, katera vnaprejšnja mnenja vnašamo v situacijo, katera postavimo v oklepaj, ter se tako približamo sposobnosti, kako stopiti v neposreden odnos z okoljem. Na tem mestu lahko opazimo podobnost s kontinuumom zavedanja v gestalt terapiji.
Prav tako v Gestaltu ni dualizma med umom in telesom: nikakršnega doživljanja ni brez telesa. To je povezano z eksistencializmom Merleau-Pontya (1962), ki je govoril o živetem telesu kot osnovi doživljanja.
Fenomenološko ozemljevanje v danosti telesnega doživljanja in bežna zavedanja možnosti v okolju (kar PHG imenuje id) tvori osnovo kontaktiranja in procesov osmišljanja (meaning-making), ki jih bom sedaj obravnaval.
Lik – ozadje
Ego funkciji identifikacije in alienacije nam nista v pomoč le pri definiranju selfa in drugega. Sami po sebi sta tudi procesa ustvarjalne prilagoditve. Iz danega oziroma ida v okolju identificiram to, kar je zanimivo, novo, ali kar potrebujem – iz tega oblikujem lik (figure) – in alieniram to, kar me trenutno ne zanima – iz tega oblikujem ozadje (ground). To pomeni da ko govorimo o ego funkcijah, govorimo o tvorbi lika in ozadja: gre za dve različni formulaciji istega dejanja. Druga imena, s katerimi v gestalt teoriji poimenujemo isti proces, so: zavedanje; izbira; ustvarjalna prilagoditev; agresija; response-ability (odgovornost); kontakt ali umik. Vse to je popolnoma isti proces. Vendar pa ta proces, kakorkoli ga imenujemo, ni notranji ali mentalen, niti ni nujno verbaliziran, temveč gre za proces orientacije in delovanja v polju, ki vključuje tako interakcijo, gibanje in komunikacijo kakor tudi čutno zaznavanje in čustva. Čeprav vse to lahko ločimo in o tem, kar počnemo, še preden to naredimo, lahko razmišljamo, vse te komponente same po sebi niso ločene. Nekateri položaji so dovolj zapleteni in naše izbire dovolj odločilne, da se ustavimo in razmislimo, preden delujemo. To ustavljanje in razmišljanje zmanjšuje živost našega kontakta z okoljem, vendar sem v določenih primerih (npr. situacije, kjer se hočem diplomatsko pogajati z določenim vplivnim človekom) v bistvu kar zadovoljen, da se lahko izognem določenemu delu potencialne živosti. Oddvojitev, ki jo tako naredimo, pomeni prekinitev procesa kontaktiranja (imenovana egotizem) v službi bolj učinkovitega kontaktiranja v zapletenem položaju.
Dialoška terapija
Osnova za dialoško metodo v gestalt terapiji je, da je gestalt teorija polja sama po sebi dialoška: terapevt in klient v njunem kontaktu soustvarjata drug drugega. Dialog bolj kot posameznike poudarja polje. Na ta način terapevt predstavlja drugega, glede na katerega klient raziskuje sebe. To je posebna vrsta dialoga, ki se ne omejuje le na besedne izmenjave, temveč vključuje vse načine, na katere delujemo nasproti drugemu, in pričakovanja, da bodo drugi delovali nasproti nam. Vprašanja, ki se postavljajo v tem dialogu so: Na kakšen način se mi klient kaže? Na kakšen način me klient vzpodbuja, ali me skuša odvrniti od tega, da bi se mu pokazal? S katerimi značilnostmi se klient identificira: Jaz sem takšen (to kar PHG imenuje osebnostna funkcija)? Če klient prinese določeno temo, sanje, spomin – kaj je pomen tega tukaj in sedaj in kaj želi od mene, ko mi to pripoveduje? Kaj jaz hočem tukaj in kaj od tega, kar hočem, je tehten del terapije, kaj pa je izzvano s strani klientovih pričakovanj? Če se vrnem nazaj na obravnavo načel teorije polja: dialog je primer načela posameznosti: stvaritev enkratnih ljudi v enkratnem polju.
Eksperiment
Drugo v odnosu do tega, kar sem jaz kot self, ne pomeni samo drugih ljudi. Preko načela možne relevantnosti vključuje moje celotno okolje, vštevši nežive stvari, ki me obdajajo. Prav tako vključuje vidike mojega funkcioniranja, ki jih trenutno zavračam in dojemam kot drugo. V gestalt eksperimentih lahko raziskujem, kako vstopam v odnos s temi vidiki drugega in preizkušam nove načine vzpostavljanja odnosov. Tako lahko v odnosu do neživega okolja raziskujem svoja čutila: gledanje, dotikanje, vohanje. Ali pa lahko raziskujem svoja nagnjenja: to mi je všeč in ne tisto, ta in ne tisti vidik. V odnosu do vidikov svojega funkcioniranja, ki jih zavračam, lahko vzpostavim dialoge – znameniti prazni stol, po katerem je gestalt terapija poznana. Cilj je ustvariti varno nevarnost (safe emergency): varen kraj, kjer lahko sprejmem tesnobo ob oddaljevanju od znanega in tvegam drugačno ravnanje. Ko klientu ponudim ekperiment, sem seveda z njim tudi v dialoškem odnosu, v smislu tega, kar sem obravnaval v prejšnjem razdelku. S tem ko sebe oblikujem kot tistega, ki poskrbi za eksperimente, vzpodbujam klienta, da sebe oblikuje kot nekoga, ki sprejema moje predloge. Zato se moram odločiti, ali se mi to z določenim klientom zdi ustrezno. Če sem s klientom, ki se trudi ustreči, bom zelo pazil na to, da ne bom ponujal eksperimentov, ker pričakujem, da bo to počel za mene, namesto da bi vprašal sebe, ali ga to k čemer ga vabim zanima in ali je pripravljen to narediti. Moje provizorično pravilo je, da ne vpeljujem eksperimentov, razen in dokler mi ni jasno razvidna klientova pripravljenost, da mi reče ne, še posebej, če klient želi od mene, da mu povem, kaj naj naredi. Imam tudi nasproten pristop, ko klientu dajem popolnoma nesmiselne naloge, dokler ne prepozna, da ga moja navodila ne pripeljejo nikamor. Seveda pa je to težko narediti, ne da bi klient pri tem občutil izgubo terapevtovega spoštovanja.
Za klienta, ki ima navado reči ne, lahko postane eksperiment že to, da tvega in sprejme moj predlog in me oblikuje kot nekoga z avtoriteto, s katerim je varno biti in je na klientovi strani. Še posebej v tej situaciji ne smem biti naravnan na kakršenkoli izid. Biti moram v enaki meri pripravljen raziskovati proces, v katerem klient reče ne in posledice tega, da reče da.
Prekinitve kontakta
Del naše temeljne človeške zmožnosti je, da lahko transcendiramo položaj, v katerem smo se znašli. To nam omogoča, da prekinemo proces kontaktiranja, če v nas vzbuja preveč tesnobe ali če nam ni povšeči. Nekateri razlagalci gestalt teoriji pripisujejo mnenje, da so prekinitve same po sebi slabe in se s tem bodisi strinjajo ali pa ponujajo različne reintepretacije gestalta. Iz reinterpretacij prekinitev naredijo nekaj dobrega ali pa jih ne imenujejo več prekinitve. Iz PHG je jasno razvidno, da osnova nevroze ni prekinitev kontakta, temveč izguba ego funkcij, to je izguba lastništva in možnosti izbire v procesu kontaktiranja ali prekinjanja kontakta. Dosežem določeno točko, in ko se odmikam od določene vrste kontakta, pride do neuglašenosti, ne da bi se zavedal, da to počnem. V PHG je govora o avtonomnem kriteriju doživljanja: karkoli že je vsebina mojega doživljanja, ali je lik, ki ga tvorim, živ, jasen, mil, enovit … Če ni, če je moten, zmeden, brez energije, potem se izogibam nečemu v okolju ali v svojih potrebah in zato ozadje zahteva energijo od lika.
Nadaljnji poudarek, na katerega se pogosto pozablja, je ta, da je gestalt terapija terapija, ki poudarja nekonfluentnost med terapevtom in klientom. Na ta način sva najino interakcijo sposobna oblikovati na različne načine. Klient lahko prekine kontakt, ne da bi to naredil tudi terapevt, saj terapevt fenomenološko ne išče nobenega posebnega kontakta, temveč se z zanimanjem osredotoča na to, kar klient dejansko počne. (Poudarek, ki ga Wheeler in drugi dajejo na strukturo ozadja, predpostavlja, da je to, kar je lik za klienta, lik tudi za terapevta, in kar je ozadje za klienta, je ozadje tudi za terapevta. To je konfluenca! Ne morem biti pozoren na ozadje, ker če to naredim, postane lik. Toda to, kar je moj lik, ni nujno, in pogosto tudi ni, klientov lik.)
Ciklus zavedanja
O ciklusu zavedanja sem obširneje pisal v prejšnji številki Topicsa. Ne sklada se z gestalt teorijo, ki jo predstavljam na teh straneh, se pa sklada s tem, kar se dogaja z našim zavedanjem, če našemu vstopanju v odnose dodamo oklevanje, razmišljanje in načrtovanje (to kar PHG imenuje egotizem). Tedaj se naša poenotena dejavnost senzacije / zavedanja / mobilizacije energije / dejanja v smeri proti zaključnemu kontaktu razcepi in postane sekvenčna: to je cilj egotizma. Pomeni, da odlašamo z dejanjem v težavnem okolju, kjer hočemo stvari najprej preizkusiti v domišljiji, preden jih udejanjimo v svetu.
PHG ima svoj lastni ciklus: predkontakt: dano/id; kontaktiranje: ego/tvorjenje lika in ozadja; zaključni kontakt: popolna zavzetost v jasnem liku, nobenega zanimanja za ozadje; postkontakt: premik nazaj k idu. Vsaka od teh faz vključuje različno raven senzacije, zavedanja, energizacije, delovanja in kontaktiranja. Vsak vidik je relacijski, v nasprotju z Zinkerjevim ciklusom, kjer je veliko intrapsihičnega. Tako se na prvi pogled zdi, da gre za podobno teorijo, vendar pa se v svojih osnovnih predpostavkah in filozofiji dejansko precej razlikuje.
Plasti nevroze
Teorija plasti nevroz se veliko bolje prilega temu zemljevidu. Zastoj oziroma slepa ulica (impasse) se pojavi, ko prevzamemo nase eksistencialno tveganje, se pomaknemo naprej od naših identifikacij/osebnostnih funkcij/plasti igranja vlog in doživljamo tesnobo, ki je sestavni del tega početja. Implozija je premik od izgube ego funkcij ter s tem od prozornosti od tega, kar vedno počnem, k soočenju z eksistencialnim vprašanjem: Kaj je moja izbira. Je premik, kjer tvegam in se znajdem v mejnem položaju. Najprej sem izgubljen, brez zunanjih kažipotov, ne da bi lahko kamorkoli usmeril energijo (implozija), nato izberem, usmerim svojo energijo in eksplodiram s harmonijo, barvo in milino (avtonomni kriterij). Če pogledamo iz te perspektive, je jasno, da je mesto gestalt eksperimentov v pomikanju onkraj osebnosti, ki igra vloge, v pomikanju k zavedanju izgube ego funkcij in s tem k zastoju. Prav tako je iz te perspektive zanimivo, da je nova knjiga Erva Polsterja Populacija selfov usmerjena k redefiniciji gestalt terapije kot terapije, ki je bolj kot na eksistencialni zastoj naravnana na plast igranja vlog (več o tem v moji oceni v British Gestalt Journal).
Sklep
Upam, da ta razprava o načinu, kako so različni pojmi gestalt teorije povezani drug z drugim in kako izhajajo iz gestalt teorije polja, tvori uporaben ‘zemljevid gestalt pokrajine’. Zavedam se, da je to eden od mnogih možnih zemljevidov in da različni teoretiki gestalta rišejo zemljevid na različne načine. Želim si, da bi bil vsak od teh zemljevidov temeljito izdelan (kot je to naredil Polster), tako da se lahko vzpostavi dialog med jasnimi liki. Prav tako se zavedam, da je to podobno ‘volilnemu potovanju’ mnogih konceptov, ki so sami po sebi kompleksni, in da bi, če bi dal popoln opis na vsaki postaji na poti, to skupaj zadostovalo za knjigo (ki jo pišem!). Upam, da boste, ko boste to prebrali, za vse te koncepte lahko šli nazaj k izvirom in da boste lahko bolj smiselno potovali po ozemlju gestalt terapije.
Literatura:
Merleau-Ponty, M. (1962), Phenomenology of Perception. (C Smith, trans.). Ruotledge & Kegan Paul, London.
Perls, F., Hefferline, R., Goodman, P. (1994/1951) Gestalt Therapy: Excitement and Growth in the Human Personality. Gestalt Journal Press, New York.
Perls, F.S. (1978/1957) Finding Self through Gestalt Therapy. In Gestalt Journal Vol. I No.1 (Winter 1978), Highland, NY.
Parlett, M. (1991). Reflections on Field Theory. British Gestalt Journal, Vol. 1, No.2.
Peter Philippson, 14.3.96
Prevedel: Tomaž Flajs
Ta in še nekateri drugi članki Petra Philippsona so v angleščini dostopni na: www.mgc.org.uk
Michael Vincent Miller:
VZNEMIRLJIVOST VSAKDANJEGA, ŽIVLJENJE PO RAZOČARANJU
Zapis posnetka predavanja: Ljubljana, 31. marec 2000
I. del
Kot vidite, bom to, o čemer bom govoril, snemal, da ne bi pozabil, če bi povedal kaj inteligentnega.
Naslov mojega današnjega predavanja je Vznemirljivost vsakdanjega (The Romance of The Ordinary). Upam, da bo v njem tudi nekaj paradoksa. To naj ne bi bil resnični logični paradoks. Paradoks sem omenil v primeru, če bi bil slučajno med publiko kakšen filozof.
Ponavadi razmišljamo o običajnem kot o nečem, kar ni vznemirljivo. Še posebej dandanes. Običajno v vsakdanjem življenju povezujemo z dolgočasjem, monotonijo, s pomanjkanjem pustolovščine, s pomanjkanjem tveganja … Prav zato bi tukaj namenoma poudaril, da je moč najti vznemirljivost v običajnem življenju. Postavil bom celo še drznejšo trditev, da je vznemirljivost moč najti le v običajnem življenju, če naj ima vsaj nekaj trajne moči in pomena. Verjetno bi se določene duhovne tradicije o tem strinjale z menoj, še posebej budizem. Ampak jaz sem posveten človek, ne religiozen. Ni dvoma, da gestalt terapija, vsaj kakor jo razumem jaz, nudi možnosti za proslavljanje, za izpolnitev v vsakdanjem. Ko uporabljam primer gestalt terapije, budizma in ostalih duhovnih tradicij, se zdi, da nas v prvi vrsti želijo naučiti, kako vzpostaviti stik z običajnim, vsakdanjim življenjem. Vsakdanje, ki se nekako zdi najbolj očitno in neposredno navzoče, se v bistvu pokaže za eno najtežjih stvari, s katerimi se lahko soočimo. Vsakdanje se kaže kot nekaj, kar smo izgubili, izgubili tisto, kar bi lahko bilo najbolj naravno in kjer bi se počutili najbolj doma. O tem želim danes govoriti. Ne samo v kliničnem ali psihoterapevtskem, ampak tudi v sociološkem in kulturnem smislu.
Da bi bolj ilustriral, kar želim povedati, bi vam povedal kratko zgodbico:
Ko sem bil star trinajst ali štirinajst let, sem bil, tako kot marsikateri mladoletnik, zaljubljen v znanstveno fantastiko. Prebral sem vsak znanstvenofantastični roman ali kratko zgodbo, ki mi je prišla pod roke. Neke kratke zgodbe nisem nikoli pozabil. Bila je zgodba o nekakšni družbi prihodnosti. Vsakdo v tej družbi je trdo delal, da bi dosegel glavni cilj. Ta cilj je bila upokojitev. Mislim, da to ni znanstvena fantastika. Mi vsi zelo trdo delamo, da bi končno dosegli upokojitev. Vendar upokojitev v tej družbi je bila nekaj posebnega. Prebivalci so namreč samo delali, zato da bi zaslužili dovolj denarja, da bi se lahko prijavili na poseben inštitut, saj je bila cena za prijavo zelo visoka. Lahko ga imenujete inštitut ali dom za upokojence. Posebnost je bila, da so inštitutu plačali ves denar, ki so ga prihranili. Tam so jih odpeljali v operacijsko sobo, kjer so jim amputirali obe nogi in roki. Potem so jim v možgane za vedno vsadili elektrode. Ljudje so bili torzi z elektrodami v možganih. Nato so jih položili v nekakšne predale in predale zaprli in zaklenili. Predali so bili podobni tistim v mrtvašnici. Spustil sem pomembno stvar. V prošnjah za prijavo na inštitut so morali navesti najljubši film, kjer bi želeli biti glavni junak. Upokojitev v tej družbi prihodnosti je pomenila, da so ljudje celo življenje trdo delali, da bi lahko čim mlajši zaslužili dovolj denarja za vstop v inštitut, kjer so potem lahko zavestno preživeli preostanek življenja v vlogi heroja svojega najljubšega filma. Film je bil lahko kateregakoli žanra: detektivski, kavbojski, romantični …
Predpostavljam, da sem vas do sedaj zadosti impresioniral kot profesor, tako da zdaj lahko snamem svoj suknjič. Mislim, da je primerna temperatura bolj pomembna kot podoba, ki jo projiciram. To je osnovni princip gestalt terapije.
Ljudje so preživeli preostanek zavestnega življenja kot karakter tipa James Bond ali John Wayne ali Gregory Peck oziroma kot katerikoli karakter, ki je najbolj ustrezal njihovim fantazijam. Jaz bi opredelil takšno upokojeno življenje kot neobičajno, nenavadno življenje. Z drugimi besedami, cilj te kulture je bil končno zaživeti nenavadno življenje po letih običajnega dela in običajnih težav. Zaživeti življenje pustolovščin, vznemirjenj, romantične ljubezni, brezmejne strasti, življenje zmag v neskončnih spopadih streljanja, življenje podložnosti junakovim usodam …
Miller: Si naštel vse tako hitro? Prevajalec: Ne, ne vsega, pozabil sem … M: Kaj si pozabil? P: Zadnja dva primera. Ti tudi? M: Problem z improviziranjem je, da on pozabi in jaz pozabim. In potem vsi pozabimo. In kje smo potem? Ampak tudi to je gestalt terapija.
V tej zgodbi je nekaj, kar ni tako zelo oddaljeno od naše dejanske družbe. To je poskus, da bi dosegali neobičajno, nenavadno. Vendar v zgodbici lahko opazite posledice. Ljudje so živeli zelo vznemirljivo in pustolovsko, a niso imeli ne rok ne nog. Zaklenjeni so bili v predal kot truplo in bili v smislu fizičnega bivanja še komajda živi. To je kot življenje brez telesa. In ena od stvari, ki jo želim na tem predavanju razviti, je prizadevanje, da bi živeli nenavadno življenje, ki je neke vrste življenje brez telesa in ki je tako globoko zakoreninjeno v naši zahodni kulturi. Zakaj tako? No, ker je telo precej običajna stvar. Telo se zdi kot nekakšna omejitev za naša nenavadna življenja, naše ljubezni, naše teorije. Izginotje telesa v naši zahodni kulturi se mi zdi velik problem. Naj vam to pokažem na dveh primerih.
V epski pesnitvi Johna Miltona Izgubljeni raj obstaja odlomek, v katerem se Adam pogovarja z angelom Gabrielom. Smo v rajskem vrtu. Zgodi se, da Angel Gabriel, ki je bil eden od nadangelov, sestopi z nebes in se začne pogovarjati z Adamom. Mislim, da je šlo bolj za navodila Adamu, kako naj uporablja pralni, sušilni stroj … Adam pa postane radoveden in začne Gabriela spraševati vse mogoče. Eno izmed vprašanj, za katerega mora zbrati kar nekaj poguma, se glasi: “Ali angeli seksajo?” Gabriel zardi (Adamu se namreč prikaže v telesni obliki) in pravi: “Ja, v bistvu, ja, angeli seksajo.” No, ne vem, če je Adam do takrat že seksal, vendar zatem vpraša Gabriela: “Kako pa to počnete?” Gabriel mu razloži: “Mi to delamo drugače, kot delate ali boste delali vi. V nebesih nimamo teles. Smo čiste duše, čista esenca. Drugi angel nas privlači in mi privlačimo druge angele. Da pa to dosežemo, se moramo samo pomešati med sabo in že smo dušno povezani. To je največji užitek, ki si ga lahko predstavljaš. To je neke vrste kozmični orgazem. Kot glasba sfer.”
John Milton, ki je bil puritanski pesnik, je to napisal v 17. stoletju. Presenečem sem, da je šel tako daleč. Seveda orgazma ni podrobno razložil in opisal, a zanimivo se je poigrati z idejo, da je v nebesih ljubezen takojšnja povezava, popolno zlitje dveh v eno. To pa seveda ni niti tako daleč od našega mita o romantični ljubezni. Poznate to, ko greste kdaj zvečer na zabavo in se vaše oči srečajo z nekom na drugi strani sobe in se nekaj vname. Čez nekaj časa se oba izmuzneta v noč. Polna luna sije, vrbe jokajo, reka mirno šumlja. Našli ste sorodno dušo. Dva kot eno. In eno bosta naslednjih štirideset let vajinega zakona. Ne vem, če tu pri vas še vedno prakticirate te vrste romantične ljubezni, a v Ameriki je še vedno za tem kar nekaj nostalgije. V večini držav, kjer predavam, še vedno poznajo nekakšen strasten mit o popolni enosti in predvidevam, da vi tudi. Imam prav? No, če ne drugega ste videli holywoodske filme. Poznam enega od imanentnih predstavnikov vaše kulture tudi v Združenih državah, Žižka. On piše o holywoodskih filmih, in verjetno jih je videl že na stotine. Iz tega sklepam, da so filmi dostopni tudi tukaj. Izgleda, da je Holywood prodrl povsod skupaj z Mc’ Donaldsom, rok glasbo in džinsom. Združenim državam te vrste popularna kolonizacija kar dobro uspeva. Povsod, kjer prižgem radio, v Južni Ameriki ali Evropi, slišim rok glasbo. To se mi zdi osupljivo.
No, zdi se mi, da sem malce skrenil. Pa poglejmo, če lahko najdem pot nazaj.
Torej na eni strani imamo mit nenavadne romantične ljubezni. Dve duši, ki se združita in postaneta eno. Podobno kot se ljubijo angeli, kakor opisuje Milton. Zanimiva se mi zdi povezava med znanstvenofantastično zgodbico in zgodbo o rajskem vrtu in angelih v nebesih. V obeh primerih doseganja nenavadnega je telo izginilo. Naj se še malo pomudim pri Adamu in Evi. V svoji deželi sem kar precej poznan kot psihoterapevt za pare. Napisal sem tudi knjigo o ljubezni, zakonu in parih. In kot terapevt za pare sem očaran nad primerom Adama in Eve. Rajski vrt, Adama in Evo so vedno smatrali za mit o stvarjenju. Vsaka kultura ima svoje mite in zgodovino o nastanku človeštva. A v večini kultur je mit stvarjenja zgodba o stvaritvi, kjer nastopajo magične živali ali polbogovi in boginje ali kozmične sile, abstrakcije. Lepota našega mita stvarjenja, mita o Adamu in Evi, je, da sta običajen par, par ki pripada srednjemu razredu družbe. Z drugimi besedami, zahodnjaška zgodovina sveta se je začela v Bibliji z običajnim parom srednjega razreda, kar je kar nekaj. Ne samo, da sta običajen poročen par srednjega razreda, temveč sta dovzetna tudi za vse težave, s katerimi se srečuje tipičen par: hrepenita po biti višje na družbeni lestvici in v tem smislu želita biti kot Bog, znajdeta se v težavah in takoj začneta obtoževati drug drugega, se kregata, skratka, imata vse običajne zakonske težave. Problem, v katerem sta, je tako imenovani padec človeka. Namreč tukaj v raju sta na najboljšem možnem kosu ozemlja. Imata vse, kar bi si sploh lahko želela: mir, obilje, vsako potrebo lahko zadovoljita takoj … In kaj naredita? Postaneta osredotočena na edino stvar, za katero jima je bilo rečeno, da je ne moreta imeti. Na jabolko, na kos prepovedanega sadeža. Vse lahko imata, tj. katerikoli mercedes, ki si ga zaželita, vse živali, ki bi jima stregle … Samo ena stvar je, ki je ne moreta imeti, in prav z njo postaneta obsedena. Rezultat je ta, da sta izgnana iz raja. Interpreti zgodovine so vedno naznanjali, da je bil razlog za izgon v Evini ženski naravi, ki je bila bližje živalski naravi kot Adamova in se kot taka ni mogla upreti skušnjavi. To je zgodovinska utemeljitev, zakaj je treba ženske nadzorovati in zakaj morajo biti doma. Želim, da za trenutek razmislite o nečem. Adamu in Evi je bilo rečeno, da ne smeta odtrgati tega sadeža, ker je bilo iz drevesa spoznanja. Kakšnega spoznanja? Spoznanja, ki je od Boga. Tisto kar pri vsej stvari zbega, je vprašanje, zakaj Eva poseže po sadežu in zakaj morda ona ne bi imela več znanja? Obstajata dva možna razloga za utrganje jabolka z drevesa: en razlog je pomanjkanje nadzora in drug intelektualna radovednost. Po mojem mnenju vse vodi k temu, da je šlo za intelektualno radovednost in ne za pomanjkanje nadzora. In ker je bila Eva radovedna, je bila upornica. Adam je bil samo priden fant. In ne samo, da je bil priden fant, bil je tudi pasivno agresiven priden fant. Pasivno agresiven del Adama je, da sledi Evini pobudi in seveda tudi on ugrizne v jabolko. Nato v Bibliji pride Bog in ju vpraša: “Kaj pa sta naredila?” Adam, priden fant, v trenutku odvrne: “Ona me je pripravila do tega.”
Rezultat je torej, da sta izgnana iz raja. In kaj se zgodi? Prva stvar, ki je rečena v Bibliji je, da se zagledata gola. Ali to pomeni, da sta v raju nosila obleko Georgea Armanija? Ne bi rekel, prepričan sem, da sta bila tudi v raju gola. Zakaj ju je zdaj, zunaj raja, ko sta se zagledala gola, nenadoma postalo sram? Rečeno je bilo, da je to začetek spolnega sramu. Kako vidim to jaz?
Mislim, da razlika v goloti zunaj raja in v goloti v raju poraja razliko, ki govori o tem, kaj pomeni živeti običajno in kaj pomeni živeti nenavadno življenje. V rajskem vrtu sta živela brez vednosti, da bosta umrla, da čas teče. To je bilo, kot da bi živela brez teles. To je bilo kot življenje v predalu upokojenskega doma iz znanstvenofantastične zgodbice. In ko sta bila enkrat zunaj rajskega vrta, kaj je bilo tisto vedenje, ki sta ga naenkrat pridobila? To je bilo vedenje o tem, da živita v času in da bosta umrla. In človek je postal žival in se zavedel, da bo umrl. Moj občutek je, da ni bil toliko sram tisti, ki je sledil, ko sta se zagledala gola in se zavedela lastne umrljivosti. Mislim, da je bilo to razočaranje. Menim, da je to zelo pomembno. To je bil prvi primer izgube ideala v romantično ljubezen ali v katerikoli življenjsko situacijo. Bilo je prvo razočaranje, prva izguba iluzije. Mislim, da ko sta se Adam in Eva pogledala zunaj raja, sta rekla nekaj podobnega, kot reče vsak par zaljubljencev drug drugemu ali morda le vsak sebi: ‘O, nisi tisti/tista, za katerega sem te imel/-a. Tvoje telo ni tako popolno, ni tako lepo. Prsi imaš že malo povešene. Tudi tebi že raste trebušček …’ Nista več izgledala tako lepa in njuni telesi sta se postarali. Kot da bi videla staranje svojih teles. Mnogi izmed nas imamo težave z ljubeznijo in intimnostjo. Zdi se, da sta ljubezen in intimnost tisto, česar si najbolj želimo, a se tega nekako tudi bojimo. Vsak psihoterapevt, pa naj bodisi dela s posamezniki bodisi s pari ali družinami, se srečuje s to mešanico, s tem bojem med željo po ljubezni in s strahom. Zakaj se bojimo tistega, česar si najbolj želimo? Mislim, da je to tisto za kar pravzaprav gre pri razočaranju. Ko pogledaš v oči osebe, ki jo ljubiš, v njih ne vidiš samo želje po ljubezni, ampak v njih vidiš, še posebej če v njih vidiš tudi razočaranje, svojo prihodnjo smrt, ki tam odseva kot v zrcalu. Pomisliš na izgubo. Staranje in razpadanje telesa je znak umrljivosti. To je kar precej strašljivo. Mogoče se bo slišalo dramatično, ampak strašno veliko naših majhnih prepirov za premoč in manj pomembnih sporov ter zakonskih, ljubezenskih in ločitvenih problemov prihaja iz občutka, da ljubiti pomeni se še bolj zavedati smrti – lastne kot tudi smrti drugega.
Še nekaj bom povedal, potem bi pa predlagal odmor, ker se mi zdi, da je moj prevajalec malce utrujen. Imam to navado, da izčrpavam prevajalce. Naj vam povem, da je nekaj najtežjega na svetu prevajati koga, ki drži nepripravljen govor. Zato predlagam aplavz za Tomaža[ prevajalca] . Govoril sem že skoraj eno uro in zdi se mi, da je mogoče odmor na mestu.
S temi parabolami (z znanstvenofantastično zgodbo, z zgodbo Adama in Eve v rajskem vrtu, z Miltonovim Izgubljenim rajem) želim povedati, da težava v soočanju z običajnim, vsakdanjim življenjem ni v tem, da je dolgočasno; čeprav tudi dolgočasje lahko ustvarimo. Niti ne v tem, da se stalno ponavlja ali da je prazno, čeprav tudi to lahko dosežemo. Težava je, da je običajno življenje bolj skrivnostno in zastrašujoče kot katerakoli fantazija, kot katerokoli nenavadno, neobičajno življenje, ki ga lahko ustvarimo. Vsakdanje življenje pomeni, da sprejmemo življenje v živalskem telesu, da živimo v času, ki teče, da se staramo, da umiramo. Da hrepenimo po ljubezni in da je ljubezen podvržena vsem tem pogojem. Da hrepenimo po tem, da bi bili mladi in lepi in da mladost in lepota preideta. To je to vsakdanje običajno življenje. Živeti običajno življenje pomeni živeti zunaj rajskega vrta, pomeni tudi živeti izven predala z vsajenimi elektrodami v možganih. Živeti vsakdanje življenje pomeni biti razočaran. Pomeni, da vsak brezčasen ideal romantične ljubezni, ki ga ustvariš, vsako statično politično utopijo, ki jo ustvariš, kar je bil rajski vrt (bil je utopija, v kateri se nikoli ni nič zgodilo razen jabolka), vsak religiozen ideal transcendence brez telesa … vse te stvari vodijo v neke vrste razočaranje, deziluzijo. In višje ko si želite iti v transcendenco in živeti v skladu z ideali nenavadnega, neobičajnega življenja, globlji bo padec v razočaranje, ko znova pristanete na trdnih tleh v običajnem. Želim povedati nekaj v kar sem začel verjeti. Preden ne doživimo razočaranja ni možno resnično ljubiti in biti ljubljen. Ni možno biti sposoben resničnega sočutja v družbenem življenju in politiki. Po mojem, in tukaj se strinjam z Nietzschejem, so idealisti najhujši in najnevarnejši našemu zdravju. Živijo brez zavedanja, da je tukaj telo, ki trpi, ki je omejeno, ki ga lahko uničimo s pritiski … Torej idealisti so najslabši. Želijo, da bi živeli nenavadno življenje, popolno življenje in seveda tega ne zmoremo. In potem so jezni.
Naj se tukaj ustavim. … Ko se ponovno zberemo, bi vam rad povedal kaj več o svojih konkretnih terapevtskih izkušnjah, ko se srečujem s problemi običajnega in nenavadnega. Potem se lahko posvetimo tudi vašim vprašanjem in zanimanjem in mogoče lahko skupaj naredimo še kakšno delo (eksperiment).
II. del
Kot vidite, je moj prevajalec moder. Namesto da bi se ne vem kako trudil, si je uspel dobiti asistentko. Mogoče bi tudi jaz moral narediti kaj podobnega.
Sprašujem se, ali želite, da nadaljujem, ali bi morda želeli odpreti kakšno diskusijo. Naj vidim, če je ta trenutek navzoče kakšno vprašanje ali komentar. [ Tišina v dvorani. ] Ali to pomeni, da naj nadaljujem?
Naj zdaj postanem malo bolj določen, specifičen, namesto da ostajam v svetu parabol in mitov. Naj se navežem na stvar, ki me je spodbudila, da sem se začel ukvarjati s problemom živeti v običajnem. Psihoterapevtske prakse imam zdaj že sedemindvajset let. Prakticiram gestalt psihoterapijo in z njo povezane discipline. Med mojimi pacienti, posebno še zadnjih nekaj let, je kar precej starejših moških in moških srednjih let. Ti moški so bili ali so precej uspešni v svojih poklicih in življenjih. So priznani odvetniki in zdravniki, pomembni profesorji, vodje korporacij oziroma ljudje, ki imajo ali so dosegli velike uspehe v svoji poklicni karieri. Njihovi otroci uspejo priti na Harvard ali Yale ali Princeton. Imajo veliko denarja, skoraj so odplačali svoje dolgove. Imajo svoje počitniške hiše v Evropi ali na Cape Codu … Pridejo na terapijo in pravijo, da so depresivni, da nekako stvari niso, kot bi morale biti. Počutijo se prazne, počutijo se tesnobne, ponoči ne spijo dobro … in ponavadi imajo eno temeljno vprašanje: Ali je to vse, kar je? To vprašanje je temeljni krik razočaranja. Ti možje so dosegli vse, kar se da doseči v družbenem življenju. Starost teh moških je tam okrog zgodnjih petdesetih pa do sedemdesetih let. Nekateri so že pripravljeni na upokojitev, čeprav na njih ne čaka nikakršen predal z elektrodami. Pravijo in sprašujejo: ‘Zdi se mi, da sem dosegel vse svoje cilje. Naredil sem vse najboljše, tako, kakor sem pač najbolje znal. A vse skupaj me ne zadovoljuje. Kaj pa naj zdaj? Kako naprej? Za kaj naj bi živel?’ Zelo mi je pritegnilo pozornost njihovo pripovedovanje o otroštvu. O njem pripovedujejo na zelo svojski način. Povedo o velikih nagradah, ki so jih prejeli v gimnazijah za posebne dosežke. Povedo, kako so zadeli odločujoči gol na nogometni tekmi in zato so jih vsi slavili. Tako so za dan ali teden postali šolski junaki. Povedo, kako so bili sposobni dobiti najprivlačnejše dekle na šoli in jo spraviti v posteljo. Nič pa ne povedo o tem oziroma pokaže se, da se tega sploh ne spominjajo, kako so obedovali z družino, kako so preživljali vsakdanje dneve, ko se ni nič posebnega dogajalo, kako so se spreminjali letni časi, kako so tekli trenutki … Zdi se, da so si zapomnili samo tisto, kar imajo za pomemben dosežek svojega otroštva. Vendar ne gre za to, da bi vsakdanje izrinili iz zavesti, kakor pravi Freud. Preprosto so pozabili. Pozabiš tisto, čemur ne posvečaš pozornosti. Niso se mogli spomniti tistega, česar takrat ni bilo na prvem mestu. In zakaj vsakdanjemu niso posvečali pozornosti? Preprosto ni bilo vredno, da bi temu posvečali pozornost. Običajno življenje pri teh moških je nekaj, čemur ni vredno posvečati pozornosti. Rečeno jim je bilo, da morajo biti posebni. To so jim govorili starši, to so jim govorili učitelji, sošolci. Rečeno jim je bilo, da naj postanejo industrijski velikaši, kirurgi za možgane … Njihovo življenje je bilo že od začetka usmerjeno k doseganju nenavadnega. Rekli so jim, da morajo imeti v šoli najboljše ocene, da morajo zadeti gol. Naučili so se biti posebni. Kajti biti poseben je bil edini način, da so bili vredni in ljubljeni. Mislim, da je to zelo pomembno, saj pomeni, da tisti, ki ni nič posebnega, ni vreden ljubezni. Ljubljen postaneš šele, ko postaneš glavni dobitnik ali športni junak, skratka, ko dosegaš uspehe. Niti eden izmed moških ni omenil tistega, čemur pravim preživljanje vsakdanjega. Tudi doseganje neobičajnega je stvar, ki obstaja v času. Ena od opcij neobičajnega je poskus zbežati iz časa, živeti v raju ali v utopiji ali v popolni romantični ljubezni. Ampak času očitno nihče ne ubeži. In ko nenavadno obstaja v času, hitro postane običajno. Pogubna stvar v zasledovanju nenavadnega je, da vsakič, ko nenavadno dosežeš, postane nezanimivo, običajno ali pa še manj kot to. Nenavadno lahko dosegaš znova in znova, ampak če to ponavljaš, postane monotono in prav tako dolgočasno, kot naj bi bilo vsakdanje. Jaz bi celo rekel, da enkrat ko zgubiš stik z vsakdanjim, postaneš gluh in otopel zanj, zate nima več živosti in resničnega obstoja. In menim, da če zgubiš stik z vsakdanjim, neobičajno premine še hitreje. Potem je treba jakost še povečati. To se dogaja v odvisnostih. Ko pri drogah iščeš nenavadna visoka doživetja, le-ta zelo kmalu postanejo običajna in tako zopet postaneš mrtev. Dozo moraš (ponovno) zvečati, če hočeš, da postanejo doživetja zopet nenavadna, da se tako lahko počutiš zopet živega. Razlika med vsakdanjim in nenavadnim je nekaj takega: nenavadna izkušnja, ki ni ozemljena v običajnem življenju, je kot odrezana roža v vazi. Lepa za nekaj dni, polna barv kot nenavaden šopek, a v njej ni več rasti. Tako usiha in kmalu umre. Medtem ko rože, ki so vsajene v zemljo (vsakdanjega) in so oskrbovane, poženejo korenine in vedno znova rastejo in cvetijo. Naj vam povem še drugo analogijo. Nenavadno, ki ni v stiku z običajnim je kot rakasta celica. Naše običajne celice preprosto funkcionirajo in rastejo, se tiho razvijajo in služijo namenom, ki naj bi jim služile. Rakasta celica pa je neobičajna celica. Ni uglašena z drugimi življenjskimi procesi, zato podivja. Voditi začne imperialistično kampanijo, se nekontrolirano širi in te ubije. S tema ilustracijama ne želim povedati, da so nenavadne izkušnje nemogoče, ampak želim povedati, da postanejo del vsakdanjega življenja. Dalje rastejo, če imajo korenine v običajnem. Moji moški pacienti so zgubili stik z vsakdanjim, ko so bili otroci. Dosegli so vse nenavadne cilje in niso se mogli več kam obrniti, kot da za njih ni nič več ostalo. Bili so v depresiji, čutili so se prazne in še celo slabše kot to. Nekateri so postali spolno impotentni. Zakaj? Ker vsakič ko so šli v posteljo z ženo ali s katerokoli žensko so že bili, je to moralo biti nenavadno doživetje. In če vsakič, ko se ljubiš, čutiš željo, da bi to spremenil v nenavadno doživetje in zahtevaš, da sta ti in partner velika seksualna atleta, ne bo dolgo, ko boš postal impotenten. Zaradi pritiska, da bi ohranjal to nenavadnost, ne bo delovalo. Mislim, da vprašanje ni, kako ne imeti neobičajnega seksa. Seks je precenjen v naši kulturi. Ne vem, kako je pri vas. Slab seks? Seks je pač samo seks. Neki filozof v moji deželi je rekel: 2 Seks brez ljubezni je kot kihanje v genitalije.2
Seks lahko postane nenavadno doživetje, ampak ne, če ga zasleduješ kot narkoman, ki hoče biti zadet od droge. Ali pa če vzamete ljubezen samo. Romantična ljubezen, kot sem že rekel, je poskus, da bi živeli nenavadno življenje. Lahko opazite, da so bili vsi veliki ljubimci v književni zgodovini mladoletniki. Nenavadna romantična ljubezen je krasna stvar za mladoletnike. No, upam, da deloma lahko vsi ostanemo mladoletni tudi kasneje v življenju. Ne poznam bolj vznemirljive pustolovščine, ki je hkrati tako vznesena in mučna, kot to, da se zaljubimo. Zanimivo, da rečemo pasti v ljubezen, ali ne? [ Opomba prevajalca, da Slovenci tega ne izrazimo tako.] Vi ne rečete tako? Kako pa rečete? Torej ne padete v ljubezen? Imate pa srečo! Veliki romantični ljubimci kot na primer Romeo in Julija, Tristan in Izolda, Abelair in Eloiza so bili mladoletni in prav gotovo ne starejši od enaindvajset let. Mislim, da sta bila Romeo in Julija stara petnajst let. In vidite, kaj se jima je zgodilo. Umrla sta, še preden sta odrasla. Vsi so umrli še pred iztekom adolescence, kar je mogoče celo dobra ideja. Namreč veliko bolje je, če že sledite romantični ljubezni, da naredite iz tega pomen v svojem življenju. Mnogo bolje je umreti naenkrat dramatično in strastno, kot sta umrla Romeo in Julija, kot pa da počasi umirate naslednjih štirideset let in se valjate v strupih modernega zabavnega malomeščanskega življenja. Predstavljajte si Romea in Julijo pri petinštiridesetih, živeča v veliki predmestni hiši z veliko neodplačanih dolgov, dva delinkventna otroka, ki pravita: ‘Midva pa nisva bila taka, ko sva bila otroka.’ Po vrhu vsega pa obiskujeta še psihoterapevta za pare. Če sem iskren, imam jaz mnogo takšnih Romeov in Julij srednjih let, ki so prišli k meni na terapijo za pare in so pripravljeni, da bi ubili drug drugega. Vendar ne zaradi razlogov, zaradi katerih sta umrla Romeo in Julija. Mislim, da je vprašanje, kako se raje naučiti sprejeti vsakdanjo kot pa nenavadno ljubezen. Ali je kaj narobe, če ljubimo vsakdanje? Strinjam se, da je na tak način težko osvajati. Si lahko zamislite, da nekoga srečate na večerni zabavi, ki sem jo prej opisoval in greste v poletni večer s pesmijo ptic. Lahko mu/ji rečete: ‘Noro te ljubim!’ Kaj bi se pa zgodilo, če bi rekli: ‘Ljubim te vsakdanje.’? No, vsakdanja, običajna ljubezen pride kasneje, pride po razočaranju. Tu je težava. Najprej se moraš naučiti prenesti razočaranje, moraš prenesti to, da si zunaj rajskega vrta, moraš prenašati, da živiš v času, da se staraš, da boš umrl. To pomeni, da moraš prenesti tako tesnobo kot melanholijo. Menim, da je to ena največjih nalog psihoterapije. Gestalt terapija se na to še posebej usmerja. Z različnimi sredstvi poskušamo naučiti paciente prenašati več tesnobe, kot oni mislijo, da jo lahko prenesejo. In celo, da so sposobni prenašati melanholijo, ne da bi zaradi tega postali histerični. Nekaj tesnobe in nekaj melanholije še ne ubije. Če pa mogoče dovoliš, da se ta ali ona razvije, lahko morda napišeš še pesem. Saj veste, da so vsi pesniki melanholični. Prepričan sem, da to drži za srednjeevropske pesnike. Če si tega sposoben, lahko živiš z razočaranjem in greš tudi preko razočaranja. Težava je, ker smo ustvarili kulturo, kjer poskušamo narediti vse, da bi se izognili razočaranju. Mislim, da so ljudje, ki pravijo, da so v depresiji, dejansko razočarani. Reči, da si v depresiji in iti k terapevtu, še posebej k psihiatru, dobiti prozak (to se namreč dogaja v moji državi, vsi pravijo, da so v depresiji;) ali druga zdravila proti depresiji, je samo še en način, kako se je možno izogniti razočaranju. Čarobno zdravilo proti depresiji: samo tableto vzameš in depresija izgine. A zdravilo ne deluje. Nekatera od teh zdravil pomagajo ljudem, ki so v resni klinični depresiji, ampak ne ozdravijo razočaranja. Drug način, kako se lahko izogneš razočaranju, je, da zavržeš zakon, ko je v težavah. Ne ukvarjaj se s težavami, ne ukvarjaj se z razočaranjem, ampak se enostavno loči. Kot če bi kupil avto, ki je že malo iz mode in ne deluje več, kot je treba. Prodaš ga in kupiš nov model. Takega, ki ima močnejši motor in več prostora. V naši kulturi ne dobivamo podpore, da bi se naučili vzdržati razočaranje ali da bi morda znali kaj narediti z njim.
Zdi se mi, da je Tomaž zopet malce utrujen. Tudi jaz bi si vzel malce počitka. Ne bomo imeli odmora, a želel bi vreči žogico vam in ugotoviti, če vas kaj zanima v zvezi s temami, ki sem jih začel in od tam bomo nadaljevali.
Nekdo iz publike: Imam dve kratki vprašanji. Govorite o tem, da je narobe, če želiš biti nekaj posebnega, a naša kultura je orientirana tako, da ne moreš uspeti, če nisi nekaj posebnega. Drugo vprašanje pa je v zvezi s tem, da ste govorili, da ima gestalt terapija različna sredstva. Kaj zdaj? Katera so ta sredstva? Kako le-ta olajšajo ta problem?
Dve kratki vprašanji, a? Glede na vaše prvo vprašanje je to točno to, na kar mislim, ko pravim, da nas kultura ne podpira v običajnem. Ne samo, da nas ne podpira v tem, da bi prenašali razočaranje. Ne podpira nas tudi v tem, da bi živeli običajno življenje. Poglejte, govoril sem o moških. Pa se malce pomudimo pri ženskah. Recimo, da ste ženska, ki se začenja zavedati svojega staranja, ki se redi in ni več tako lepa. Vzameš zadnjo modno revijo ali greš v kino. Vse kar vidiš so ženske, ki so stare približno sedemnajst let, popolnoma vitke in čvrste. In zdaj: kako uskladiti to podobo s svojo lastno izkušnjo? Ženske v Združenih državah so v zadnjih petindvajsetih letih ustvarile gibanje. Začele so oblikovati lastne kriterije, ki jih podpirajo v tem, kaj pomeni biti ženska. Vseeno pa jih reklame, televizija, filmi še vedno bombardirajo s podobo večno mlade mršavosti in blišča. Kultura očitno ne pomaga. Zgradili smo kulturo, ki ne ceni običajnega življenja. Težko je reči, kaj lahko naredimo glede tega. Dejstvo je, da je psihoterapija tudi del kulture. Obstaja tudi veliko psihoterapevtov, ki močno poudarjajo posebno in nenavadno. Za trenutek vzemimo psihoanalizo. Vsaj v tem starem, tradicionalnem pomenu. Celo teorija, celo metodologija je bila neobičajna. Na primer Freud. Njegova interpretacija tega, kaj se zgodilo, ko si bil še dojenček, je polna grških tragedij in barbarskih grozljivk: ojdipovi kompleksi, želiš se ljubiti z mamo in ubiti očeta, kastracijski strahovi … Pa saj to je samo dojenček! Kar mi je zelo všeč pri gestalt terapiji in me je vedno pritegovalo, je, da ima gestalt terapija raje pristop in pogled, ki govori o življenju v sedanjem trenutku, kot pa da bi se šla arheološka izkopavanja preteklosti. Uči ljudi biti pozoren na karkoli kar se dogaja zdaj ta trenutek. In to tudi pomeni sedanji trenutek. Biti pozoren na kakršnokoli dogajanje, ne da bi skušal to meriti, presojati, spreminjati. Tako postaneš bolj dojemljiv in zavedajoč se na način, ki je bil izgubljen. Znova se začneš zavedati prehajanja svoje izkušnje iz trenutka v trenutek. Rad bi povedal čim bolj preprosto, ne bi šel rad v potankosti. Bistvo je, da se začneš zavedati tega, kar doživljaš, ne glede na to, kako majhno je to v sedanjem trenutku. Sedanji trenutek je v glavnem običajen trenutek. Nič posebnega ni na tem. Čas te lahko popelje skozi nenavadne trenutke, ampak tudi ti so navadni. Ko si pozoren, živ in odziven nanje, lahko postanejo izredno bogati in nenavadni v svojem izobilju, v svojih barvah, v svojih vibracijah. Torej metoda kot gestalt terapija ali ki jo najdeš tudi v določenih meditacijah, je preprosto biti tu in biti pozoren na to, kaj se dogaja iz trenutka v trenutek, v trenutek … To začne nekako popravljati ozadje. Postajaš zopet živ v običajnem. Problem je vedno v fiksaciji. Česar se predolgo oprijemaš, umre. Bodisi da gre za romantično ljubezen ali duhovno doživetje ali samo za ta trenutek. Če gledaš sončni zahod in je čudovit in čutiš val vznemirjanja ali estetsko ugodje … Če buljiš vanj in ga poskušaš fiksirati na mestu, zamre. Tvoj pogled postane izčrpan, tvoje oči postanejo utrujene in po določenem času ga ne vidiš več. Vidiš ga na mehanski način, kar je isto, kot da ga ne bi videl. Ali pa recimo, če neko besedo stalno ponavljaš, postane brez pomena, postane nesmiselni zlog. Vidite, to je to nenavadno. Običajno je nekaj, kar v času preide. Običajno je iz trenutka v trenutek, v trenutek … Tesnobnost v tem je, kot sem že prej omenil, da če sprejmeš, da čas teče, potem sprejmeš, da boš umrl. Nenavadno je to, kar zamre v trenutku. Nenavadno postane brez življenja zaradi fiksacije. Potem si kot telo v predalu brez rok in nog. Nenavadno je vedno poskus ubežati času, je zanikanje smrti. S tem ne mislim nenavadnih doživetji, ki se pač pojavijo in izginejo, kajti tudi to je del vsakdanjega. Mislim na prizadevanje, da bi živel v raju ali utopiji, na poskus, da bi živel v idealnem. Da bi bil vedno dobro razpoložen, vedno kaj posebnega. Kot primer z rožo. Nenavadno je umetno, običajno pa ima svoje korenine v dejanskem. Gestalt terapija je poskus, da bi se znova prebudili v življenje običajnega, v življenje v času. Da bi se začeli zavedati svojega doživljanja prehajajočega iz trenutka v trenutek. Morda se sliši preprosto, vendar ni. Ni zaradi tesnobe. Tesnoba, ki je v končnem pomenu strah pred smrtjo. Smrti se začneš bati, ko hočeš zadržati, da imaš sebe. Vedno kadar pacienti pridejo k nam, pridejo z neko obliko tesnobe. In pridejo z neko obliko fiksacije, ki je poskus nadzora tesnobe. Poskus nadzora tesnobe je poskus nadzorovati prepuščanje toku življenja, nadzorovati minevanje, spreminjanje življenja. Torej preden lahko pridemo do zavedanja običajnega, do prehajanja časa iz trenutka v trenutek, se moramo najprej ubadati s tesnobo in z razočaranjem, ki razočaranju sledi. Bolj zapleteno je kot se sliši. Tisti, ki ste gestalt terapevti ali poznate gestalt terapijo, veste, da je bolj zapleteno in mi ni treba tega še posebej poudarjati. Za tiste, ki pa gestalt terapije ne poznate, bi bilo pa preveč tehnično in pravzaprav brez smisla, če bi šel v podrobnosti. Fritz Perls, ustanovitelj gestalt terapije, je nekoč gestalt terapijo imenoval filozofija očitnega. Hkrati pa je poudaril, da je očitno najtežja stvar, s katero smo lahko v stiku. Bilo bi očitno biti neočitno v stiku z očitnim. Morda mislite, da temu ni tako. Vendar zavedati se očitnega v polnosti, kot je le mogoče, pomeni, da moraš biti relativno nedolžen. Ko si poln vnaprejšnjih predstav, ko imaš veliko teh moram, naj bi, ko postajaš stereotipen, ko začneš v sedanji trenutek vrivati svoje pretekle strahove in upe, ko pričakuješ velike zmage in velike poraze, ne moraš slišati ali videti očitnega. Preveč je hrupa med tabo in očitnim (karkoli očitno že je). Drugače rečeno: si del očitnega, le da tega ne veš. V terapiji se moramo ubadati s hrupom. Za to pravzaprav gre v terapiji. Pacient je kot radio, ki igra pet postaj naenkrat. Vse postaje igrajo različno glasbo in predvajajo različna poročila. Popraviti moramo ta del radia, preden lahko karkoli jasno slišimo.
To sta bili obširni vprašanji, zato sem dal daljša odgovora.
Imam pacienta. Želel bi vam povedati, kdo je, saj je eden svetovno najbolj znanih pisateljev. Ampak v psihoterapiji prisežeš, da se boš držal načela zaupnosti. Zato se s tem, kar počneš, naj ne bi hvalil. Razen enemu ali dvema kolegoma. Ta človek je prišel prvič na terapijo, ko je bil star osemdeset let. Mislim, da je podoben enemu mojih najljubših psihoanalitikov, ki je bil otroški psihoanalitik. Winnicott. Ga poznate? Britanski psihoanalitik. Winnicott si je na nagrobnik dal napis: 2 Ko sem umrl, sem bil živ.2 To je čudovito! In ne glede na to ali si star osemdeset ali štirideset let, si lahko živ, ko umreš. Ali pa si lahko samo živ. Upam da je jasno, da gre za več kot samo za to, da ti nekdo reče: ‘Poskusi vsakdanje.’ Že od takrat ko smo bili otroci je bil vedno nekdo, ki pravi: ‘Naredi to. Poskusi to.’ Pravzaprav cela kultura govori: ‘Bodi nekaj posebnega, bodi nenavaden.’ Iz tega ne moreš ven, razen morda s pomočjo nekakšne discipline. In moraš se precej boriti s sabo. A ko se boriš s sabo, lahko nazadnje prideš nazaj domov v vsakdanje. Mislim, da je to tako, kot če bi prišel domov. Poznate dunajskega filozofa Ludvika Wittgensteina? Začel je filozofsko gibanje, ki se je imenovalo filozofija vsakdanjega jezika. Čutil je, da nas je filozofski jezik, jezik metafizike, jezik transcendentne biti, odtujil od sebe, odpeljal stran od doma. Čutil je, da bi sedaj morali filozofirati v vsakdanjem jeziku, v jeziku, ki ga ljudje govorijo na ulicah. Jezik metafizike je nenavaden jezik. Ko je Dante napisal Božansko komedijo, je bil prvi pomemben pesnik, ki se je odrekel pisanju poezije v latinskem jeziku. Začel je pisati v živi pogovorni italijanščini, čeprav je pisal o božanskih temah. Pisanje v mrtvem jeziku, v latinščini, je bilo nevsakdanje, neobičajno. Zato so jo pesniki uporabljali. S tem ko je Dante začel pisati poezijo v vsakdanjem jeziku, je naredil revolucijo v poeziji. Ta pojav lahko spremljamo vedno znova v umetnosti in psihoterapija je nekaj, kar je zelo blizu gibanju v umetnosti. To pomeni, da moraš imeti nekakšno revolucijo. Mogoče osebno oziroma individualno, v kateri zavržeš neobičajne metode in vrednote, ki si se jih tako dolgo časa oklepal, in se vrneš v vsakdanje življenje, v vsakdanje zavedanje, ki je neke vrste zrela nedolžnost. To ni otroška nedolžnost, čeprav je povezana z njo, kajti otroci vidijo in slišijo zelo jasno. To je bolj prefinjena, kompleksna nedolžnost. Saj si odrasel!? A znova pridobiti nedolžnosti pri štiridesetih ali osemdesetih ni enostavno.
Naravnost in lepoto običajnega lahko vidite tudi skozi prispodobo jabolka, v katerem pogosto naletimo na črva. Jabolko s črvom je precej naravna in običajna situacija. Prav zaradi tega gestalt terapija stremi k soočanju ljudi s tesnobami in razočaranji. Jabolko je čas, jabolko je izguba. Življenje je akumulacija izgub, vendar tudi skozi trenutke veselja, radosti, skozi lepoto. In ne glede na to kako radostno je, je žalostno. Eden najmočnejših spojev običajnega in nenavadnega je umetnost, še posebej glasba. Glasba je eden najmočnejših trenutkov doživljanja s polno čustveno vključenostjo. Običajno je preprosto. Podobno vidimo pri umetnikih, na primer pri slikarjih, kot so bili Cezanne, Matisse, van Gogh. V zgodnjih slikah sicer zaznamo ognjevitost in strast mladosti, vendar v kasnejših letih in na starost postajajo njihova dela vse bolj preprosta. V starosti postaja vse preprosteje, preprosteje, preprosteje …
Predavanje je organiziralo Društvo SLOGES, zapisala je Nina Šoba.
Bogdan Žorž:
SUPERVIZIJA V LUČI TEORIJE POLJA
Geštaltistični pristop
Zapiski iz predavanja na Dnevih slovenske supervizije v Ljubljani, na Pedagoški fakultetai, 24., 25. 11.2000..
Lewinova teorija polja je skupaj s sistemsko teorijo odločilna psihološko – teoretska podlaga holističnega pristopa v psihoterapiji in svetovanju. Medtem ko se je sistemska teorija uveljavila predvsem v ameriških psihoterapevtskih šolah (zlasti družinska terapija), ima teorija polja večji vpliv na psihoterapevtske usmeritve v Evropi, v Ameriki pa zlasti v geštalt terapiji. Zaradi slednjega, pa tudi zaradi osebne preference in pomembno večje prisotnosti v geštalt terapiji, ki ji pripadam, sem kot izhodišče tega razmišljanja uporabil teorijo polja. Obe teoriji imata sicer najbrž več razlik kot skupnih točk, skupen obema pa je celosten, holističen pogled na probleme, kar pomeni, da jih ne obravnavata izolirano, ampak v kontekstu vseh možnih (so)vplivanj, tako znotraj posameznika kot v njegovem okolju.
Za razumevanje supervizije skozi prizmo teorije polja je potrebno vsaj okvirno razumeti osnovnih pet principov teorije polja:
Princip organizacije. “Biti organiziran”, pomeni, imeti določeno funkcijo, vlogo, pomen. V polju ne govorimo ločeno o strukturi in funkcijah posameznih elementov polja, ampak le v povezavi – strukturne elemente polja in njihovo funkcijo povezuje v enotno polje organizacija. Če bi v tem trebutku v bloku nasproti te stavbe, v kateri smo, izbruhnil velik požar, bi to pomenilo veliko spremembo polja, čeprav bi tu ostalo vse, kot je. Naše zanimanje bi se usmerilo na dogajanje zunaj, nekateri bi morda v sebi začutili potrebo, da gredo na pomoč, do nas bi začeli prikajati čisto drugačni zvoki, da bi bolje videli, bi nekateri stopili na mize… organizacija bi se močno spremenila in z njo celotno polje.
Princip sočasnosti. Polje je določeno le s tem, kar se dogaja sedaj, v sedanjosti (čeprav je tudi pojem “sedanjost” umeten pojem, saj sedanjosti v dobesednem pomenu besede ni, vsak trenutek je nova sedanjost). Preteklost ima pomen le v toliko, kolikor je prisotna v sedanjih spominih, izkušnjah…, prihodnost pa le toliko, kolikor je soudeležena v sedanjosti kot cilji, načrti, pričakovanja za prihodnjost. Sestavni del sedanjosti sta torej le psihološka preteklost in psihološka prihodnost. Smrt ljubljene osebe je v sedanjosti pomembna ne kot dogodek sam an sebi, ampak kot moje doživljanje sedaj, ko te ljubljene osebe ni več.
Princip posebnosti. Vsaka situacija, vsak dogodek, vsaka oseba ali njeno dejanje je v polju nekaj edinstvenega, posebnega, enkratnega in neponovljivega. Vsako posploševanje, poenostavljanje (brez katerega pa ni nobene teorije, znanstvenih, še posebej statističnih zaključkov, ugotovitev), pomeni opuščanje pozornosti na neke pomembne detajle. Vsaak situacija, vsako polje, zahteva poseben pristop. Pretekle izkušnje pri tem koristijo, ne moremo pa jih neposredno prenašati. Ni mogoče n. pr. za psihoterapijo suicidalnosti uporabljati enotne, stereotipne metode ali celo tehnike.
Princip spreminjajočega se procesa. Znan budistični rek pravi, da “ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko”. Vse se neprestano spreminja, vsaka situacija je drugačna, nobene ni mogoče brez spreemmbe ponoviti.
Princip možne ustreznosti. Noben, na videz še tako droben, neznaten detajl polja ni tako nepomemben, da bi ga lahko vnaprej izključili kot nepomembnega, nekoristnega. Za prispodobo se tu lahko poslužujemo prizorov iz detektivskih zgodb: prav detajli, ki se za večino navadnih ljudi zdijo nepomembni, pomagajo detektivu odkriti storilca. V psihoterapevtski ali svetovalni situaciji so prav tako lahko poemmbni detajli, ki se samemu klientu zdijo povsem nepomembni – ali tudi tisti, na katere terapevt sploh ni pozoren.
Teh 5 principov določa celostnost psihoterapevtske ali svetovalne situacije, odnosa – ali polja.
Terapevtska (svetovalna) situacija je čisto posebna, specifična situacija, ki jo določa organizacija, v kateri sta jasno razmejeni vlogi terapevt – klient (ali svetovanec – svetovalec), v določenem prostoru in času.
Poseben povdarek ji daje sočasnost: dve osebi, terapevt in klientm sta istočasno v istem polju. Ne moremo več govoriti o dveh poljih, terapevtovem in klientovem, ampak o novem, skupnem polju, ki ni seštevek obeh posameznih polj, ampak nova kvaliteta. To je “soustvarjalna resničnost”, kot temu pravi Beaumont. Parlett pa za razumevanje te nove kvalitete ponuja v primerjavo plesni par. Plesalca sta vsak zase svoja osebnost, s svojimi plesnimi izkušnjami, željami, predstavami… Ko začneta plesati, sta vsak zase v svojem polju, vendar z dotokom, komunikacijo, se vedno bolj usklajujeta, dokler se ne “zlijeta” v plesni par kot neko novo celoto, v kateri sta soudeležena oba naenkrat. Toda, tega novega polja ne določajo samo očitna dejstva, obema znani elementi (glasba, prostor, čas, njuna prisotnost, prisotnost drugih oseb…), ampak tudi elementi, ki so v tem trenutku prisotni le v nekih iz preteklosti prenešenih stališč, pričakovanj, predpostavk, izkušenj… kateregakoli od njiju. Denimo, da plesalec predpostavlja, da ga soplesalka podcenjuje, kritizira…, v tem primeru bo plesal, kot da plesalka to počne. Ta njegova predpostavka bo pomemben element polja, pa čeprav je prisotna le v domišljiji plesalca. Ali, če n. pr. plesalka predpostavlja, da gre plesalcu le za osvajanje, sama pa ima na spolnem področju neke negativne izkušnje – obnašala se bo, kot da izvaja plesalec do nje spolno nasilje, in to bo spet pomemben element polja.
Tudi terapevtska oz. svetovalna situacija je takšno polje. Saner pravi: “Terapevtsko situacijo določa medsebojno sovplivanje in prepletanje terapevta in klienta,ki poteka vztrajno, samodejno in kontinuirano.”
Princip posebnosti, edinstvenosti, je posebej prisoten v uporabi diagnoz, kot tudi v vnaprejšnjih kvalifikacijah, vrednotenjih. Če nekega klienta svetovalec vnaprej sprejme ali sam označi kot n. pr. depresivno, paranoidno, shizoidno, asocialno… osebnost, lahko to vpliva na omejitev zaznavanja. Klientove reakcije, sporočila, vrednoti na osnovi posploševanj, ki jih vključujejo diagnoze ali kvalifikacije, namesto da bi jih obravnaval kot izvirne, klientu lastne in pristne. Tudi sam iz svoje prakse poznam nekaj primerov paranoidnih osebnosti, ki jih strokovne službe niso “jemale resno”, ko so pripovedovali o grožnjah in nasilju, ki ga doživljajo!
Princip spreminjajočega se procesa opozarja na to, da se vse nenehno spreminja, tudi terapevtska (svetovalna) situacija Tudi stanje človekovega uma (tako klientovega, kot terapevtovega) se nenehno spreminja. Vsaka nova situacija, nova zaznava, nova asociacija… vpliva na to stanje. To je še posebej pomembno pri terapevtovih (svetovalčevih) intervencijah v terapevtskem (svetovalnem) procesu: neka intervencija, poseg v dogajanje, učinkuje povsem drugače v odvisnosti od trenutka, v katerem se je terapevt (svetovalec) posluži. Tudi posameznikova percepcija realnosti se nenehno spreminja in zato se stabilnost, ravnotežje, terapevtskega odnosa nenehno na novo vzpostavlja, ni a priori dobrega ali slabega odnosa.
Princip možne ustreznosti zahteva od svetovalca (terapevta nenehno napetost, pozornost na dogajanje, neobremenjeno z njegovimi vnaprejšnjimi pričakovanji, ocenami, stališči. Vzemimo primer, da svetovalec želi pomagati mladi nezakonski mamici in ji svetovati, da uredi vse, kar je za otroka dobro (očetovstvo, preživnina…). Po njegovi, svetovančevi predpostavki je to za otroka dobro in predpostavljal bo, da je to tudi za mamo dobro. Toda mama ima lahko zelo negativne izkušnje z otrokovim očetom in se bo temu izogibala. Lahko pa doživlja že doma očitke, pritiske staršev zaradi nezakonskega otroka in bo v tem primeru tudi svetovalca doživela kot starša (projekcija) in se mu bo že zaradi tega “upirala”…Svetovalec, obremenjen s svojimi pričakovanji, pa lahko to držo interpretira kot nekooperativnost mlade mamice, ali kot njeno nezainteresiranost za oroka in njegove pravice…
Že kompleksnost teh petih prikazanih principov sama kaže, kako težko terapevt oz. svetovalec stalno, nenehno upošteva vse okoliščine terapevtske situacije. Svetovalec oz. terapevt v svetovalnem (terapevtskem) procesu ni objektiven opazovalec, ampak soudeleženec. Celotno dogajanje v polju terapevtske situacije vpliva tudi nanj, sproža v njem zavestna in izvenzavestna odzivanja. Vsakokrat, ko se v terapevtu (svetovalcu) sproži nek notranji proces, pa vsaj za trenutek prekine stik s klientom (svetovancem). Supervizija se zato postavlja v vlogo kontinuiranega zavestnega prizadevanja za ohranjanje kvalitetnega stika s terapevtsko situacijo.
Parlett primerja supervizijo s kondicijsko vadbo pri športu. Začetnik potrebuje redno in vztrajno vadbo, da si poveča mišično maso, pridobi elastičnost, okretnost mišic…, da si pridobi kondicijo. Toda tudi športnik z visokimi športnimi dosežki potrebuje nenehno vadbo, da si kondicijo ohranja, saj brez vadbe kondicija hitro začne pešati. Pri terapevtskem in svetovalnem delu tudi ločimo dve vrsti supervizije. V procesu usposabljanja je redna, pogosta supervizija potrebna, da si posameznik izostri sposobnosto ohranjanja stika s terapevtsko situacijo, prepoznavanja lastnih obramb in odporov v terapevtski situaciji ter postavljanja meja. Za že uveljavljene psihoterapevte in svetovalce pa je supervizija potrebna za ohranjanje, vzdrževanje te stabilnosti.
Medtem ko se nekateri supervizijski modeli usmerjajo na jasnost, trdnost, doslednost v uporabi teorije in metode svetovalnega (terapevtskega) procesa, se supervizija v geštalt terapiji, v luči zgoraj prikazanih principov teorije polja, usmerja v dogajanja v terapevtu (svetovalcu) samem, v njegov stik s klientom (svetovancem) in celotno terapevtsko (svetovalno) situacijo. Supervizija je torej usmerjena na dogajanje v polju svetovalnega odnosa, v to, da terapevtu (svetovalcu) pomaga ostriti tavedanje tega dogajanja.
Nesporno dejstvo je, da terapevt (svetovalec) brez jasnega teoretičnega koncepta ne more kvalitetno opravljati svojega dela. Vendar pa je potrebno biti tudi pozoren na pasti, ki jih prinaša teorija, kar osvetljuje že princip posebnosti. Miller posebej opozarja na nevarnost suženjstva teoriji, ki spreminja ustvarjalni terapevtski (svetovalni) odnos v jasno, predvidljivo, nadzorovano – a neustvarjalno, sterilno dogajanje. Teorija v psihoterapiji ima podobno vlogo kot teorija v glasbi. Samo s pomočjo teorije nekdo lahko o glasbi zve zelo veliko – a ne more postati glasbenik. Prav tako pa samo na osnovi teorije tudi ne more razumeti, zakaj je neka melodija lepa, za uho prijetna, privlačna, druga pa ne!
Da bi terapevt zmogel uspostaviti in ohranjati jasno mejo med tem, kdaj teorijo koristno uporablja, do kje mu je teorija orodje in kdaj, kje postaja on njeno orodje, potrebuje supervizijo. Na to vprašanje je supervizija v geštalt terapiji zelo jasno usmerjena.
Pri tem Miller opozarja celo na uporabo strokovnih psiholoških terminov in diagnoz v terapevtskem odnosu. Pretirana in nekontrolirana raba teh izrazov zamegljuje njihov pomen, izrazi sami postajajo mrtve besede. Supervizija je v geštalt terapiji usmerjena tudi v način izražanja. V to, kako uporablja terapevt (svetovalec) strokovne izraze, kaj ti izrazi pomenijo v odnosu do klienta (svetovanca), kako določajo njegov stik s svetovancem.
Posebno gibalo odnosa med terapevtom in klientom je radovednost. Terapevt (svetovalec) svojo radovednost usmerja in omejuje s terapevtskim dogovorom: če naj pomaga klientu (svetovancu) razreševati svoje osebne stiske, mora nekatere stvari vedeti. Njegova radovednost je torej upravičena, usmerjana s koristjo klienta.. Vendar se tu odnos lahko zamegli: terapevt (svetovalec) lahko nezavedno zabriše mejo med osebno radovednostjo in “poklicno”, torej za terapevtski proces nujno radovednostjo, obe radovednosti se prepletata, lahko celo stopi osebna radovednost v ospredje.
Miller pa opozarja še na en vidik radovednosti, ki ga pogosto zanemarjamo, in je prav tako prisoten v polju, ki ga opredeljuje terapevtski (svetovalni) odnos. Gre za vprašanje klientove (svetovančeve) radovednosti, ki se nanaša tako na terapevta (svetovalca), kot tudi na terapevtski (svetovalni) proces. To radovednost terapevt (svetovalec) lahko doživlja kot motnjo, kot oviro za sam proces, včasih (zlasti, ko je usmerjena na terapevta) kot klientovo preusmerjanje pozornosti, obrambe in odpore, včasih lahko celo kot nekak napad na terapevta. Kako terapevt (svetovalec) shaja s to radovednostjo, je izjemno pomembno vprašanje in zato tudi vprašanje, ki je močno prisotno v superviziji v geštalt terapiji.
Že od Freudove psihoanalize dalje je delo z odpori (klientovimi, svetovančevimi) pomemben element psihoterapevtskega procesa. Pri delu z odpori zaznavamo v razvoju psihoterapije od Freuda dalje zelo pomembne premike. Medtem ko se je Freudova psihoanaliza ukvarjala s tem, kako streti, premagati, prelisičiti odpore, so kasnejše usmeritve do tega vprašanja (tudi neopsihoanalitične) previdnejše. V luči teorije polja so tudi odpori sestavni del polja in geštalt terapija odporov praviloma ne poskuša premagovati, ampak z njimi klienta soočati. Še dlje od geštaltistov pa je glede odporov šel Hycner, utemeljitelj dialoške metode. Odpore opredeljuje kot “stranski učinek” neustreznega dialoga med terapevtom in klientom. Zato postavlja tezo, da odpori sploh niso klientov, ampak terapevtov problem, govori o terapevtskih (terapevtovih) odporih in ne odporih pri klientu.
Kadar se terapevt (svetovalec) pri svojem delu sreča z pomembnimi odpori, jih mora predelati izven terapevtskega (svetovalnega) procesa, saj so njegov problem in z njim torej ne gre obremenjevati klienta (svetovanca). Praviloma jih predela v superviziji. Če se izkaže, da so odpori bolj funkcija terapevtove (svetovalčeve) osebnosti kot pa odnosa, pa je potrebna celo osebna psihoterapija.
Tako smo se dotaknili naslednjega vprašanja, s katerim tudi zaključujem: v geštalt terapiji je supervizija zelo blizu osebni terapiji, včasih celo nehote prehaja v osebno terapijo, čeprav je sicer zaželjeno, da psihoterapevtov (svetovalčev) supervizor in terapevt nista ena in ista oseba.
November, 2000
Uporabljena literatura in viri:
Kurt Lewin: Field Theory in Social Science, Tavistock, London 1952
Malcolm Parlett: Reflections on Field Theory, The British Gestalt Journal, 1 – 1991
Michael Vincent Miller: Curiosity and its Vicissitudes, The Gestalt Journal, 1- X
Michael Vincent Miller: The Emptiness of Gestalt Therapy, The gestalt Yournal, 2- XX
Richard H. Hycner: Between Person and Person, The Gestalt Journal Press, New York 1993
Bogdan Žorž: Supervizija v geštalt terapiji, Socialni izziv, Ljubljana, 10 – 1999
Jean-Marie Robine:
NASTANEK IN RAZVOJ GESTALT TERAPIJE
K izvorom Gestalt terapije: Frederick S. Perls
Kmalu po koncu druge svetovne vojne se je v New Yorku nastanil Frederick S.Perls, nemški psihiater in psihoanalitik. Star je bil več kot petdeset let in imel za sabo zelo izpolnjeno poklicno pot. Potem ko se je strokovno formiral ob mnogih največjih imenih psihoanalize in psihiatrije tistega obdobja, v letih ‘klasičnega’ urjenja v Nemčiji, je bil tako kot mnogi Židje ob vzponu hitlerizma prisiljen emigrirati. Nekaj časa je preživel na Nizozemskem, nato pa so ga povabili v Južno Afriko, kjer je ustanovil Inštitut za psihoanalizo.
V tem obdobju zaznamuje njegovo intelektualno popotovanje nekaj pomembnih ljudi:
· Laura, njegova žena, doktorica Gestalt psihologije, je v talilni lonec, v katerem se oblikuje Gestalt terapija, prinesla svoje poznavanje te psihologije iz začetka stoletja.
Iz preučevanja psihologije zaznavanja se je Gestalt psihologija postopoma razširila na pristop k vsem ‘gestaltom’ (celotam, konfiguracijam) in močno vplivala na vso sodobno psihologijo in epistemologijo. Laura je prav tako omogočila dostop k eksistencializmu 20-ih in 30-ih let, še posebej k eksistencializmu Martina Bubra (Jaz in ti) in Paula Tillicha (Pogum biti).
· Kurt Goldstein, zdravnik, ki je bil znan zaradi vztrajanja pri svojem zavzemanju za globalni pristop k človeškemu bitju (Struktura organizma) in ki je kot naslednik Gestalt teoretikov odklanjal fragmentacijo v organe, dele ali funkcije. Perls je bil nekaj časa njegov asistent.
· Max Reinhardt, ustanovitelj gledališke šole, pri katerem se je Perls učil za igralca. Hkrati tudi Bauhaus, estetsko gibanje. To sta dva tokova, ki sta močno zaznamovala berlinsko kulturno življenje v 20-ih letih prejšnjega stoletja.
· Psihoanalitiki kot Karen Horney, Clara Happel, Helene Deutsch, Paul Schilder in nekateri drugi, ki so bili njegovi analitiki ali supervizorji.
· Wilhelm Reich, disidentski psihoanalitik, ki je še posebej s svojim delom z ‘mišičnim oklepom’ in s karakterološko strukturo na aktiven način vpeljal telesno razsežnost v psihoterapevtsko delo.
· J.C. Smuts, filozof in južnoafriški politik. V 20-ih letih prejšnjega stoletja je uvedel pojem ‘holizem’ in prispeval k razvoju globalnega pristopa k človeku in materiji.
Ti mnogoteri vplivi so konvergirali v Perlsovem prvem delu Jaz, ego in agresivnost (Ego, Hunger and Agression), ki je bilo izdano leta 1942. Podnaslov Revizija Freudove teorije in metode označuje distanco do tradicionalne psihoanalize, ki se je v nadaljevanju le še povečala, in postavlja temelje bodoči psihoterapiji.
Začetek Gestalt terapije in prispevek Paula Goodmana
Perls se je v New Yorku nastanil na povabilo Karen Horney in Ericha Fromma, ki sta znana kot začetnika tega, kar se imenuje ‘eksistencialna psihoanaliza’. Živel je tudi ob prestižu, ki mu ga je v majhnem krogu poznavalcev prinesla njegova knjiga. Ko je stopil na ameriška tla, bi tako kot njegov osovraženi učitelj Freud lahko dejal: »Ne vedo, da sem prišel, da bi jim prinesel kugo!«
Kmalu po svoji naselitvi v New Yorku je začel sodelovati s Paulom Goodmanom, ki je hitro postal ključna figura v razvoju Gestalt terapije. Perls je prav gotovo imel genialno klinično in teoretsko intuicijo, vendar pa ni bil niti briljanten intelektualec niti nadarjen pisec. Potreboval je ‘garača’, ki bi rokopisu, na katerem je delal dvanajst let v svojem južnoafriškem obdobju, dal obliko. Tako je Paul Goodman, neznani pisatelj, esejist, pesnik, književnik dal na razpolago Perlsovim idejam vse svoje literarno, filozofsko in psihoanalitično znanje. Vendar pa je odtlej zelo jasno, da je opravil mnogo več kot zgolj pisateljsko delo, ki mu je bilo naloženo, in da je perlsovskim intuicijam, ki bi brez njega ostale neposejana njiva, dal arhitekturo, koherenco in globino.
O teh idejah, ki so botrovale nastanku temeljne knjige Gestalt terapija, izdane leta 1951, so obširno razpravljali in z njimi eksperimentirali v majhni newyorški skupini. Okoli Perlsa in njegove žene Laure ter Paula Goodmana so se zbirali Isadore From in nekateri drugi. Znani včasih tudi pod imenom ‘Skupina sedmih’ so kmalu ustanovili prvi Inštitut za Gestalt terapijo, poznan tudi kot Newyorški inštitut za Gestalt terapijo.
Ko je bila knjiga, na kateri je Goodman delal skupaj s Perlsom in drugimi člani skupine, nared, četudi je bilo zadnje poglavje napisano v naglici, je urednik h knjigi zahteval praktični dodatek.
Tako je na velik obup ustanovne ekipe nastal del, ki ga je napisal Hefferline in ki je vseboval njegovo eksperimentiranje s študenti na Univerzi. Postal je prvi del knjige.
Po eni strani je v očeh urednika in kot je ta domneval tudi v očeh javnosti ta poteza delu dala univerzitetno jamstvo, po drugi strani pa je bil Hefferlinov prispevek napisan v duhu učbenikov ‘Naredi sam’, kar naj bi olajšalo prodajanje tega težkega dela.
Učinek je bil tako rekoč nasproten, saj je ta del, ki ga je napisal Hefferline, odvrnil strokovnega bralca, ki je bil pravi naslovnik te knjige oziroma t. i. manifesta. Njeno razširjanje je nekaj let ostalo sorazmerno omejeno.
Tako je torej leta 1951 s trojnim podpisom Perls, Hefferline in Goodman pod naslovom Gestalt terapija: vzburjenost in rast človeške osebnosti izšla temeljna knjiga te nove terapije, ki je izhajala iz refleksij raznorodnih izvorov in poti. Čeprav se je hitro oblikovalo nekaj skupin psihologov, ki so se urili v tem pristopu, še posebej v Clevelandu (nastanek clevelandskega inštituta za Gestalt terapijo okoli E. Polstra, ki je še danes verjetno najvplivnejši inštitut) in v Kaliforniji (inštitut okoli Jima Simkina), sta Gestalt terapija na splošno in Perls posebej začela dolgo potovanje skozi puščavo. Kljub vsemu si je Perls, že razmeroma v letih, zaželel postati malo bolj priznan.
Laura Perls in Isadore From sta nadaljevala svoje psihoterapevtsko in didaktično delo v New Yorku in poglabljala model.
Paul Goodman je po tem, ko je ducat let prakticiral in učil, opustil terapevtsko prakso, da bi se povsem posvetil svojim esejem in literarnemu delu, ki je slednjič postajalo vse bolj znano, tako da je ob njegovi smrti pisateljica Susan Sontag lahko napisala: »Bil je naš Sartre, bil je naš Cocteau …« Drugi ustanovni člani so se usmerili vsak po svoje in Perls je porazdelil svoj čas na turistična potovanja napol upokojenca in na učna potovanja na vse štiri strani ZDA.
Kalifornijska leta: razcvet
Sredi 60-ih let je bil Perls povabljen, da postane prebivalec Esalena, centra, ki je bil na novo odprt na obali Pacifika, v Kaliforniji, in ki je postal ‘Meka’ gibanja za razvoj človeških potencialov. Lahko trdimo, da sta se Esalen in Perls na nek način medsebojno ojačevala in kmalu je njegovim delavnicam ¦ demonstracijam, ki so si sledile tako rekoč neprekinjeno, prisostvovala velika množica ljudi. Gestalt terapija je tedaj doživela precejšen razcvet in inštituti in centri, ki so se sklicevali na ta nov pristop so rastli kot gobe po dežju, v dobrem toda pogosto tudi v slabem.
Ob tem ko je Perls še naprej prekipeval od ustvarjalnosti, ki je temeljila na 45 letih solidnega kliničnega, psihiatričnega in psihoterapevtskega izkustva, je te temelje v enaki meri žrtvoval trenutnemu okusu, ki je kakršnokoli teoretiziranje opredeljeval kot ‘masturbacijo možganskih open’ (sic!) in ga nadomeščal z jedkimi slogani. Moda je prav tako zahtevala novost za vsako ceno in pri tem tvegala nekoherentnost s samimi temelji pristopa.
Težke posledice tega ‘obdobja oseminšestdesetih’ v zgodovini Gestalt terapije čutimo še danes.
Tudi če lahko upoštevamo, da je ta faza neverjetno sveže prevetrila tedanjo psihoterapevtsko prakso, so pomanjkanje discipline in ekscesi vseh vrst zelo škodili kredibilnosti tega novega pristopa. Čarovniški vajenci vseh baž, ki so nediskriminatorno požirali to, kar so videli prakticirati Mojstra, ne da bi imeli njegove izkušnje, so z imitacijo njegovih intervencij povzročali katastrofo ali v najboljšem primeru bili povsem brez učinka. Med drugim so številni strokovnjaki, ki so se z Gestalt terapijo srečali le v takšni konjunkturni obliki, bili in so še danes prepričani, da Gestalt terapija ne razpolaga z nikakršno resno teoretsko osnovo. Takšnega prepričanja ni težko prepoznati. Za vsakogar, ki hoče paciente na dolgi rok temeljito spremljati, predstavlja to zelo težek hendikep.
Obdobje po Perlsu
Po Perlsovi smrti leta 1970 lahko sledimo nekaterim glavnim smerem razvoja:
Nekateri so se, sledeč modi, obrnili k drugim metodam.
Drugi, ki so zamenjali svoje nepoznavanje teoretskih in kliničnih osnov Gestalt terapije za njihov tako imenovani neobstoj, so to pomanjkljivost omilili tako, da so privzeli teoretske reference, za katere se jim je zdelo, da imajo določene sorodnosti z njihovo prakso, izhajajočo iz Perlsa in iz njegovega zadnjega obdobja. Tako so se nekateri gestaltisti, s tem da so ohranili gestaltistično metodologijo in tehnologijo, obrnili k psihoanalitski teoriji, najpogosteje k anglo-saksonskim tokovom, k psihoanalizi objektnih odnosov ali k teoriji, ki poudarja intersubjektivnost.
Tretji so svojo nezadostnost zapolnjevali tako, da so kopičili in med seboj povezovali tehnike, kot da bi priključevanje bioenergetskih in psihodramskih tehnik, dela v bazenu, masaže ali drugih tehnik lahko nadomestilo hrbtenico ustrezne metapsihologije.
In spet so nekateri ponovno odkrili pozabljene vire, temeljne tekste, učitelje ¦ praktike, ki so se vseskozi naslanjali nanje in jih razvijali. Tako sta še posebej Laura Perls in Isadore From, člana osnovateljske skupine Gestalt terapije, prišla iz sence, kamor ju je potisnilo Perlsovo kalifornijsko sonce, in omogočila velikemu delu gestaltistične skupnosti najti smisel te usmeritve v njeni radikalnosti in ustvarjalnosti okoli teorije selfa, ki sta jo leta 1951 skicirala Perls in Goodman.
Sodobna situacija
Danes, še posebej v Evropi, kjer se je lahko ponovno združila s svojimi kulturnimi koreninami (psihoanaliza, fenomenologija, eksistencializem, Gestalt psihologija itd.), Gestalt terapija doživlja velikanski razcvet.
Rast Gestalt terapije je obenem neposredna, upoštevaje rastoče število tistih, ki jo prakticirajo in poglabljajo lastne kompetence in zahteve, ter rastoče število pacientov, ki so zahvaljujoč njej odkrili prej neutrte poti. Hkrati pa je preko postopnega in pogosto nezavednega posvajanja številnih konceptov in orodij, ki jih je Gestat terapija razvila v svojem petdesetletnem obstoju s strani sodobnih psihoterapij in psihoanaliz, njena rast posredna. Prav gotovo sorazmerna mladost Gestalt terapije in dejstvo, da ima veliko praktikov le malo posluha za pisanje, prispevata k temu, da je še mnogo tem, ki jih je treba razviti, da je kroženje idej in praks danes še vedno težavno in da so avtoceste misli bolj obljudene kot stranske ulice. Kljub temu so strokovnjaki, ki si upajo resnično preveriti, če so govorice, ki so jim prišle na uho o Gestalt terapiji utemeljene, vedno znova presenečeni nad njeno umestnostjo, ustvarjalnostjo, nad svobodo misli in nad klinično učinkovitostjo tega pristopa, ki je daleč od tega, da bi bil tako površinski, kot se je o njem rado mislilo.
Mnogi inštituti širom po svetu prakticirajo in poučujejo Gestalt terapijo: od Japonske do skandinavskih držav, od Rusije do Latinske Amerike, od bivše Jugoslavije do Izraela ali Slonokoščene obale. Kljub nekaterim nepopustljivim nostalgikom po psevdoperlsovskem spontanizmu ali nekaterim ezoteričnim izpeljankam je Gestalt terapija v splošnem ponovno našla svojo teoretsko in klinično ukoreninjenost ter koherentno prakso in se naučila odpreti razvoju sodobnega psihoterapevtskega znanja in dosega, da se to znanje odpira za njen doprinos.
Prevedel: Tomaž Flajs
Lektorirala: Nina Šoba
Tomaž Flajs:
RAZISKAVE O UČINKOVITOSTI GESTALT TERAPIJE
Povzetek: V nasprotju s popularnimi predstavami bistvo Gestalt terapije, ki jo večinoma povezujejo s tehniko praznega stola, ni v tehnikah. Terapevtski učinki Gestalt pristopa izvirajo predvsem iz poglabljanja klientovega doživljanja preko terapevtskega kontakta. Prav tako se Gestalt terapija ne osredotoča na odpravljanje simptomov, temveč na vzpodbujanje klientovega neposrednega zavedanja. Zato so raziskave njene učinkovitosti na nek način protislovno početje, saj se večinoma osredotočajo prav na učinkovitost določenih terapevtskih tehnik pri redukciji izbranih simptomov. Kljub temu pa so izsledki raziskav vzpodbudni, saj dokazujejo njeno učinkovitost in široke možnosti aplikacije.
Ključne besede: problematičnost raziskav, tehnologija Gestalt terapije, fenomenološki pristop, depresivna motenost, fobije, holizem.
Uvod
Preden sem se lotil zbiranja gradiva za pripravo referata v okviru 2. študijskih dnevov SKZP, ki je tudi podlaga za pričujoči članek, sem še živel v prepričanju, da o učinkovitosti Gestalt terapije obstaja zelo malo raziskav. Ko sem se s pomočjo elektronske pošte za pomoč obrnil na svoje gestaltistične znance po svetu, so me le-ti zasuli z informacijami. Bil sem presenečen. Nekateri med njimi so me opozorili na dejstvo, da večina teh raziskav ni objavljenih v večjih in pomembnejših raziskovalnih revijah, kar je eden od vzrokov za ne le mojo, temveč tudi siceršnjo zmotno predstavo o pomanjkanju raziskav s področja Gestalt terapije. Moja donedavna nevednost in nepoučenost je do neke mere razumljiva, saj izvira predvsem iz neskladja ustaljenih pristopov pri raziskovanju učinkovitosti določene psihoterapevtske modalitete s temeljno filozofijo Gestalt terapije. Na to neskladje občasno opozarjajo tudi sami avtorji raziskav. Z vidika poglobljenega dojemanja in razumevanja Gestalt terapije so te raziskave lahko v precejšnji meri problematične, saj s svojimi postopki izpostavljajo predvsem njene nebistvene sestavine ter tvegajo utrjevanje omejenih, popačenih in, upam si trditi, tudi zgrešenih predstav o tem, kaj Gestalt terapija sploh je.
V nasprotju z razširjenimi, prevladujočimi predstavami o Gestalt terapiji, ki jo običajno reducirajo na njeno tehnologijo, predvsem pa na tehniko praznega stola, je Gestalt terapija zelo kompleksen in mnogovrsten pristop. To dejstvo v svojih opredelitvah Gestalta na različne načine poudarjajo mnogi vplivni Gestalt terapevti. Naj jih nekaj navedem. Lauro Perls, ena od začetnic Gestalt terapije, je izjavila: »Toliko je Gestalt terapij, kot je Gestalt terapevtov.« Joseph Zinker iz Clevelandskega instituta je zapisal: »Gestalt terapija je dopuščanje, da si ustvarjalen.« Bob Resnick, prav tako mednarodno uveljavljeni edukator iz losangeleškega inštituta GATLA, pa je v svojem uvodnem govoru na 4. letni Gestalt konferenci leta 1982 v Princetownu (Massachusets, ZDA) s tem v zvezi izrekel naslednje misli: » V Gestalt terapiji je filozofska osnova nedvomno eksistencialistična in fenomenološka. /…/ Če se dotaknem metodologije: bistvena metodologija Gestalt terapije je zavedanje – tako v dobesednem kot tudi v širšem pomenu te besede. Z besedo zavedanje imam v mislih tako zavedanje sebe kot zavedanje sveta. /…/ Kar se mene tiče, je tehnologija najmanj pomemben del Gestalt terapije. Je najbolj irelevantna stvar, kar jih poznam. V uvodu, ki sem ga napisal za nek uvajalni tekst v Gestalt terapijo, sem pripomnil, da bi vsak Gestalt terapevt lahko povsem prenehal uporabljati katerokoli Gestalt tehniko, ki je bila kdajkoli uporabljena in bi še vedno lahko prakticiral Gestalt terapijo. Če ne bi mogel, bi tudi pred tem v resnici ne prakticiral Gestalt terapije. V resnici bi se zgolj postavljal in zapravljal čas z vrečo trikov. Tehnologija je samo orodje in orodje se lahko spreminja.«[1]
Fenomenološki pristop kot eden od temeljnih kamnov Gestalta poudarja specifičnost vsakega posameznega klienta. Od Gestalt terapevta terja spoštovanje in upoštevanje njegove enkratnosti ter na ta način problematizira in relativizira posplošitve diagnostičnih kategorij. Čeprav se Gestalt terapevti pri svoji obravnavi klienta poslužujejo tudi ustaljenih diagnostičnih instrumentov in kategorij, so le-ti uporabljani le kot pomožno sredstvo za izdelavo osnovnega ‘zemljevida’ terapevtske obravnave ter kot opora za refleksijo med posameznimi terapevtskimi seansami. Pri izbiri in oblikovanju terapevtskih intervencij med samim potekom terapije pa diagnoza vseskozi ostaja v ozadju, medtem ko je v ospredju stik s klientom ‘tukaj in sedaj’ in iz njega izhajajoče terapevtovo neposredno doživljanje in odzivanje nanj.
V naravi Gestalt terapije je torej, da se upira redukciji na zgolj tehnike in mehanicistično shematiziranemu poenostavljanju v obliki priročnikov, ki natančno določajo terapevtsko proceduro za določeno simptomatiko. Obe raziskavi, s katerima sem se imel priložnost pobližje seznaniti in ki jima bom namenil največ prostora za predstavitev, pa sta ubrali prav to pot. S tem sta tvegali, česar so se zavedali tudi avtorji raziskave, utrjevanje redukcionističnih popularnih predstav o Gestalt terapiji. Avtorji raziskav so za potrebe obeh študij namreč izdelali priročnik z natančnimi navodili za Gestalt terapevte, ki so v teku raziskave pri delu s pacienti uporabljali gestaltističen pristop in se pri tem osredotočili na preverjanje učinkovitosti tehnik, predvsem tehnike praznega stola, tehnike dialoga na dveh stolih in sistematičnega evokativnega razkrivanja pri odpravljanju izbranih patoloških simptomov. Naj na kratko povzamem potek in izsledke obeh raziskav:
Učinkovitost Gestalt terapije pri obravnavi depresivne motenosti
Dr. Leslie Greenberg in dr. Jeanne Watson (1998)[2] sta raziskovala učinkovitost gestaltistično usmerjene terapevtske obravnave depresivne motenosti. V raziskavi je sodelovalo 11 terapevtov, ki so vsi imeli za seboj najmanj 2 leti edukacije iz Rogersove client-centered terapije in povprečno 1 in pol leta edukacije iz uporabe gestaltistično usmerjenih eksperimentov. Vzorec klientov je sestavljalo 34 klientov, ki so ustrezali DSM III kriterijem za depresivno motenost. Pogoj za njihovo vključitev v raziskavo je bil tudi, da so pred tem imeli manj kot 3 depresivne epizode, da trenutno niso bili v terapevtski obravnavi in da niso jemali antidepresivov. Namen raziskave je bil primerjati učinkovitost terapevtske obravnave med čisto rogerianskim empatičnim slogom interveniranja in kombinacijo rogerianskega pristopa z gestaltističnim pristopom. 6 terapevtov je delalo s po 2 klientoma v obeh pristopih, 5 terapevtov pa s po enim klientom v obeh pristopih, kar pomeni da je bilo v vsakem od obeh pristopov obravnavano po 17 klientov.
Rezultati raziskave so pokazali, da sta bila oba pristopa enako učinkovita pri zmanjšanju stopnje zmerne depresivnosti kot drugi terapevtski pristopi. Pokazalo pa se je tudi, da je bil kombiniran Gestalt terapevtsko usmerjen pristop od čisto rogerianskega bolj učinkovit pri povečanju stopnje klientovega samospoštovanja, kakovosti medosebnega komuniciranja in pri redukciji celotnega nivoja simptomov stiske. Kot poglavitna faktorja uspeha pri obeh pristopih sta se pokazala kvaliteta terapevtskega pakta in klientova percepcija relevantnosti terapevtskih nalog za doseganje cilja svojega zdravljenja. Sklep avtorjev raziskave: v celoti gledano ta študija dokazuje učinkovitost empatično usmerjene Gestalt terapije pri zdravljenju depresivnosti.
Učinkovitost Gestalt terapije pri obravnavi fobij
Johnson in Smith (1997)[3] sta izvedla primerjalno študijo učinkovitosti uporabe Gestalt terapevtske tehnike praznega stola in sistematične desenzibilizacije pri zdravljenju fobij. V tej študiji je bilo izbranih 23 študentov, ki so izražali jasne simptome fobije pred kačami. Uporabljena so bila klasična merila učinkovitosti terapevtske obravnave fobij. Pacienti so bili naključno porazdeljeni v 3 skupine: 1. skupina je bila obravnavana na osnovi gestalt terapevtske tehnike dela s praznim stolom; 2. skupina je bila obravnavana na osnovi tehnike sistematične desenzibilizacije; 3. skupina – kontrolna skupina, ki ni bila v terapevtski obravnavi. Rezultati so pokazali, da sta bila oba terapevtska pristopa s kvantitativnega vidika redukcije simptoma enako uspešna, v primerjavi s kontrolno skupino, kjer ni bilo nobenih evidentiranih sprememb.
Kar je pri tej raziskavi zanimivo je, da so pacienti iz Gestalt skupine poročali o mnogih koristih, ki so presegali fokus terapije na sam simptom. Medtem ko so pacienti sistematične desenzibilizacije kot ‘stranski učinek’ terapije navajali povečano sposobnost relaksacije, so gestaltistični pacienti navajali zelo raznolike učinke. Naj jih navedem:
1. »Dobil sem uvid o sebi, ki se ga prej nisem zavedal: sposoben sem bolj objektivno in bolj nenavezano razmišljati, medtem ko so prej inteznivne emocije zamegljevale moje misli.«
2. »Kar nekaj stvari o sebi sem se naučil. Prav tako sem se bolj zavedal svojih fizičnih občutkov v istočasni povezavi s svojimi mentalnimi občuitki. Terapija mi je pokazala, kako so oboji tesno povezani med sabo.«
3. »Videl sem mnoge nove vidike svoje osebnosti, ki jih nikoli nisem jemal v obzir.«
4. »Nobene spremembe nisem doživel.«
5. »Sedaj se bolj zavedam svoje plahosti.«
6. »Mislim, da sem skozi igranje vlog odkril, kako zelo mi je v resnici pri srcu negovanje bolnikov.«
7. »Novo zavedanje kako biti kos svojim težavam. Ne dajem več toliko moči drugim objektom, ki mi povzročajo strah. Ne podcenjujem več sebe tako kot prej.«
8. »V splošnem sem dobil vtis, da so vsi moji strahovi medsebojno povezani.«
Vsi ti ‘stranski učinki’ potrjujejo mnenje nekaterih eminentnih gestalt terapevtov[4], da je Gestalt terapija najbolj uspešna pri tistih klientih, ki so se pripravljeni osredotočiti na več kot zgolj redukcijo simptomov. Osnovni koncept, ki je s tem povezan, je, da če delamo z gestaltom (celoto, strukturo, konfiguracijo) katerega simptomi so le sestavni del, je sprememba hitrejša in bolj celovita.
Holistični fokus Gestalt terapije
Glede na to, da GT ni odvisna od ene same specifične tehnologije, ima lahko širše aplikacije kot pristopi, ki so bolj standardizirani. To stališče potrjujejo izsledki deskriptivnih, kvalitativnih in raziskovalnih študij, objavljeni v več kot 200 strani obsežnem delu ‘Handbook of Experiential Psychotherapy’, ki so ga uredili dr. Greenberg, dr. Watson in dr. Lietaer. V tej knjigi je obravnavana uporaba doživljajskega / Gestalt pristopa in z njim povezanih pristopov pri delu z raznolikimi kliničnimi populacijami. Obravnavana je terapija depresivne motenosti, post-travmatskega sindroma, anksioznosti, psihosomatskih motenj, spolnih travm, borderline osebnosti, disocialnosti in psihotičnih doživetij.
Dr.Ansel Woldt, častno upokojeni profesor na Kent State University, ki mi je med drugim posredoval bibliografijo 320 doktorskih dizertacij in magistrskih nalog na temo Gestalt terapije (sam je mentoriral ali bil član komisije pri več kot 50 dizertacijah in magistrskih nalogah), je na mojo prošnjo takole povzel vsebino knjige: »Bežen pregled teh študij kaže, da je doživljajski / Gestalt pristop kot terapevtski model učinkovit pri vseh teh skupinah pacientov. Velika razlika med gestaltističnim in mnogimi drugimi psihoterapevtskimi pristopi je, da Gestalt pristop poudarja razvoj terapevtskega odnosa (klasično opredeljenega po Bubru kot jaz-ti), ki se odziva na celotno osebo pacienta, in pri tem zmanjšuje pomen odzivanja na simptome, ocenjevanja disfunkcij, reševanja problemov, diagnosticiranja motnje in načrtovanja terapevtske obravnave. Terapevtski učinki izvirajo predvsem iz poglabljanja klientovega doživljanja preko terapevtskega kontakta in ne iz ‘zdravljenja simptomov’, kot je to značilno za medicinske modele. Znotraj tega holističnega fokusa je terapija usmerjena v prepoznavanje klientovega lastnega funkcioniranja, samo-organizacije in spremljevalnih težav kognitivnega in afektivnega procesiranja kot zelo pomembnih elementov.«
Zaključek
Ko govorimo o raziskavah o učinkovitosti Gestalt terapije, ne moremo mimo dejstva, da je metodologija teh raziskav, predvsem ko se osredotočajo na merjenje kvantitativnih sprememb pri odpravljanju izbranih simptomov kot rezultata uporabe določene terapevtske tehnike, v protislovju s fenomenološko in holistično osnovo Gestalta. V ozadju takšnega raziskovalnega pristopa je mehanicistični medicinski model mišljenja, ki predpostavlja, da se določene psihološke pristope in tehnike da aplicirati v specifičnih kliničnih pogojih na podoben način, kot se natančno določeni postopki zdravljenja in zdravila uporabljajo za specifične zdravstvene težave.
V nasprotju s takšnim pojmovanjem Gestalt terapija v osrčje terapevtske obravnave postavlja neposredni stik med terapevtom in klientom, kjer terapevt ni postavljen v vlogo strokovnjaka, ki s svojo avtoriteto usmerja in vodi klienta h končnemu cilju. Terapevt je tu bolj v vlogi klientovega strokovnega sodelavca, ki mu s svojo osebnostjo, znanjem in veščinami pomaga, da si lahko sam pomaga. Temeljni cilj Gestalt terapije ni odpravljanje simptomov stiske, temveč vzpodbujanje klientovega zavedanja, ki je, kot je zapisal Fritz Perls, ‘samo po sebi zdravilno’. Zavedanje v gestaltističnem pomenu te besede namreč klientu skozi neposredni uvid v lastne načine organiziranja svojega doživljanja in kreiranja pomenov ponovno odpira možnosti izbire ter s tem sprejetje svojega deleža odgovornosti pri oblikovanju realnosti vsakdanjega življenja, ki jo soustvarja z vsemi tistimi, s katerimi vstopa v medsebojne odnose. V Gestalt terapiji ni nekih zunanjih, ‘objektivnih’, normativnih meril psihičnega zdravja. Obstaja le subjektivni estetski kriterij ekonomičnosti, elegance, moči, jasnosti in neposrednosti procesa kontaktiranja preko katerega vsak posameznik na sebi lasten način, v skladu s svojimi potrebami in glede na danosti konkretnega okolja, zavestno oblikuje svojo eksistenco ter si s tem tudi postavlja svoja lastna merila zdravja.
Kljub vsem protislovjem in problematičnosti raziskovanja Gestalt terapije z orodji pozitivistične znanosti, pa je vseeno vzpodbudno vedeti, da Gestalt terapija uspešno prestaja tudi tovrstno preizkušnjo. Rezultati potrjujejo njeno učinkovitost in možnosti njene aplikacije na zelo širok spekter kliničnih težav. Naj zaključim z jedrnatim stavkom Petra Shackletona, ki na kratko povzema splošno ugotovitev teh raziskav: »The facts are friendly.«[5]
[1] Resnick, R.W. (1984) ‘Gestalt therapy East and West: Bi-Coastal Dialogue, Debate or Debacle?’ Gestalt Journal, 7(1): 13-32
[2] Leslie S. Greenberg and Jeanne C.Watson (1998) ‘Research on a Gestalt-Oriented Treatment of Depression’, članek dostopen na internetu: http://www.g-g.org/pen/researchdepression.html
[3] Johnson W., and Smith, E. (1997) ‘Gestalt empty chair dialogue versus systematic desenzitization in the treatment of phobia’ Gestalt Review, 1, 150-162
[4] Peter Philippson (2002), osebna komunikacija
[5] Shackleton P. (2002) ‘The Facts are Friendly: A Response to Stephen George’, tekst mi je še pred objavo v Brittish Gestalt Journal posredoval urednik Malcolm Parlett, (prejeto 16. Maja 2002)
Literatura o raziskavah s področja Gestalt terapije
Beutler, F., Engle, D., Mohr, D., Daldrup, R., Bergan, Meridith, and Merry. (1991). Differential response to cognitive, experiential, and self directed psychotherapeutic procedures. Journal of Consulting and Clinical Psychology. 59, 333-340.
Clarke, K., Greenberg, L. (1988) Clinical Research on Gestalt methods. In New Developments in clinical psychology, vol2, Fraser N. Watts (ed.). Chichester: British Psychological Society.
Clarke, K. and Greenberg, L. (1986) Differential effects of the Gestalt two-chair intervention and problem solving in resolving decisional conflict. Journal of Counseling Psychology, 33(1), p. 11-15
Elliot, R. (2002). The effectivenesss of humanistic therapies: A meta-analysis. In D.J. Cain and J.Seeman (Eds), Humanistic Psychotherapies. Handbook of Research and Practice (pp 57-81). Washington DC: American Psychological Association.
Greenberg, L., Elliot, R., and Lietaer, G. (1994). Research on experiential psychotherapies. In Bergen, A. and Garfield, S. (Eds.), Handbook of Psychotherapy and Behavior Change (4TH Edition). New York: John Wiley and Sons, Inc.
Leslie S. Greenberg and Jeanne C.Watson (1998) ‘Research on a Gestalt-Oriented Treatment of Depression’, članek dostopen na internetu: http://www.g-g.org/pen/researchdepression.html
Johnson, W., and Smith, E. (1997). Gestalt empty-chair dialogue versus systematic desensitization in the treatment of a phobia. Gestalt Review. 1, 150-162.
Kendal, P. (1998). Empirically supported psychological therapies. Journal of Consulting and Clinical Psychology. 66, 3-6.
Paivio, S., Greenberg, L. (1995) Resolving “unfinished business”: Efficacy of experiential therapy using empty-chair dialogue. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 63(3), p.419-425.
Strenger, S., (In Press). Recontextualizing fear: effects of operationalized Gestalt Therapy role-playing in the treatment of phobic behaviors. Gestalt Review. (in press).
Tillet, R. (1994). The clinical usefulness of Gestalt therapy. British Journal of Psychotherapy, 11(2)
Adesso, V.J., Euse, F.J., Hanson, R.W., Hendry, D. & Choca, P. (1974). Effects of a personal growth group on positive and negative self-references. Psychotherapy: Theory, Research and Practice, 11,4, 354-355.
Angus, E.L. & Rennie, D.L. (1989). Envisioning the representational word: the client´s experience of methaphoric expression in psychotherapy. Psychotherapy, 26,3, 372-379.
Barrilleaux, S.P. & Bauer, R.H. (1976). The effects of Gestalt awareness training on experiencing levels. International Journal of Group Psychotherapy, 26, 431-444.
Beutler, L.E., Engle, D., Mohr, D., Daldrup, R.J. Bergan, J., Meredith, J. & Merry, W. (1991). Predictors of differential response to cognitive, experiential, and self-directed psychotherapeutic procedures. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 59,2, 333-340.
Beutler, L.E., Machado, P.P.P., Engle, D. & Mohr, D. (1993). Differential Patient x Treatment Maintainance among Cognitive, Experiential, and Self-Directed Psychotherapies. Journal of Psychotherapy Integration, 3,1, 15-31.
Beutler, L.E., Mohr, D.C., Grawe, K., Engle, D. & MacDonald, R. (1991). Looking for differential treatment effects: Cross-cultural predictors of differential psychotherapy Efficacy. Journal of Psychotherapy Integration, 1, 121-142.
Boulet, D.B., Souliere, M.D. & Sterner, I. (1993). Good moments in Gestalt therapy: a descriptive Analysis of two Perls sessions. Canadian Journal of Counselling, 27,3, 191-202.
Boulet, D.B., Souliere, M.D., Sterner, I., & Nadler, W.P. (1992). Development of a category system of good moments in Gestalt therapy. Psychotherapy, 29,4, 554-563.
Brothers, C.L. (1986). The Gestalt theory of healthy aggression in beyond-control youth. Psychotherapy, 23,4, 578-585.
Brunink, S.A. & Schroeder, H.E. (1979). Verbal therapeutic behavior of expert Psychoanalytically oriented, Gestalt, and Behavior therapist. Journal of Counseling and Clinical Psychology, 47, 567-574.
Caffaro, J. (1991). A factor analytic study of deflection. Gestalt Journal, 14,1, 73-94.
Chemin, A., Caron, A. & Joly, A. (1992). Bilan apres 15 ans de pratique a l’intervention systématique en A.E.M.O. Thérapie familiale, 13,1, 55-63.
Clance, P.R., Thompson, M.B., Simerly, D.E. & Weiss, A. (1994). The effect of the Gestalt approach on body image. Gestalt Journal, 17,1, 95-114.
Clarke, K.M. & Greenberg, L.S. (1986). Differential effects of the Gestalt two-chair intervention and problem solving in resolving decisional conflict. Journal of Counseling Psychology, 33,1, 11-15.
Conoley, C.W., Conoley, J.C., McConnell, J.A. & Kimzey, C.E. (1983). The effect of the ABCs of Rational Emotive therapy and the empty-chair technique of Gestalt therapy on anger reduction. Psychotherapy, 20,1, 112-117.
Coté, N. (1982). Effects of an intensive Gestalt session on the level of self-actualization and the personality structure. Gestalt Theory, 4, 89-106.
Cross, D.G., Sheehan, P.W. & Khan, J.A. (1980). Alternative advice and counsel in psychotherapy. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 48,5, 615-625.
Cross, D.G., Sheehan, P.W. & Khan, J.A. (1982). Short- and long-term follow-up of clients receiving insight-oriented therapy and behavior therapy. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 50,1, 103-112.
Esser, P., Bellendorf, E., Groß, A., Neudenberger, W. & Bommert, H. (1984). Auswirkungen einer erlebnisorientierten Psychotherapie auf Prozeß- und Erfolgsmerkmale unter besonderer Berücksichtigung der Klientenvariable “Experiencing”. Zeitschrift für personenzentrierte Psychologie und Psychotherapie, 3, 221-231.
[1] Resnick, R.W. (1984) ‘Gestalt therapy East and West: Bi-Coastal Dialogue, Debate or Debacle?’ Gestalt Journal, 7(1): 13-32
[2] Leslie S. Greenberg and Jeanne C.Watson (1998) ‘Research on a Gestalt-Oriented Treatment of Depression’, članek dostopen na internetu: http://www.g-g.org/pen/researchdepression.html
[3] Johnson W., and Smith, E. (1997) ‘Gestalt empty chair dialogue versus systematic desenzitization in the treatment of phobia’ Gestalt Review, 1, 150-162
Jean-Marie Robine:
GESTALT TERAPIJA: OD METODE K TEHNIKAM
Uvodna opomba
Gestalt terapija je v delu laične in strokovne javnosti prepoznavna zaradi določenih tehnik. To je samo po sebi protislovno, saj te tehnike niso specifične za gestaltistično metodo in včasih z njo niti niso kompatibilne. Navadno jih sodobni Gestalt terapevti le malo uporabljajo ali pa jih sploh ne. Kot primer lahko vzamemo tehniko dialoga z enim ali več praznimi stoli. Prazni stoli predstavljajo različne akterje klientovega življenja. V bistvu gre za tehniko, ki si jo je Perls ob koncu svojega življenja izposodil pri Morenovi psihodrami.
Tehnike so sredstva, ki omgočajo izvajanje osnovne metode.V določenih primerih lahko tehnike, ki so izšle iz drugih disciplin, najdejo svoje mesto v ‘škatli z orodjem’ Gestalt terapevta (če privzamem izraz M. Foucaulta). Vendar pa morajo biti povezane z gestaltistično metodo in prilagojene trenutnemu doživljanju. Spomnimo se, da je gestaltistična metoda organizirana okrog ozaveščanja pojavov, ki se odvijajo na kontaktni meji, da bi omogočila obnovitev sposobnosti uresničevanja ustvarjalnih prilagoditev v kontaktu z okoljem.
VZPOSTAVITEV KONTEKSTA
Najsi gre za individualno ali za skupinsko terapijo, le-ta najprej zahteva vzpostavitev terapevtskega konteksta: okvir, načine srečevanja, pogostnost in trajanje seans, plačilo itd. Celoto načinov obstajanja konteksta lahko obravnavamo kot eksperimentalno, saj mora biti prilagojena vsakemu pacientu posebej. Bilo bi več kot protislovno, da npr. terapevtski projekt stremi k obnovitvi prožnosti v procesu konstrukcije gestaltov in da terapevtska situacija obenem temelji na okostenelem protokolu, ki bi se mu moral vsak posamezen klient podrediti.
Dejansko se oblike, ki si jih nadene terapija, lahko razlikujejo z vsakim pacientom, tako kot se lahko razlikujejo glede na občutljivost in osebno prtljago vsakega terapevta: z nekaterimi bo odnos predvsem verbalen, z drugimi se bo lahko posluževal neverbalnih načinov izražanja in komuniciranja kot npr. risanja, gibanja, gline, zvoka … Te tehnike niso same sebi namen, temveč so poti dostopa in eksperimentiranja.
EKSPERIMENTIRANJE
Eksperimentiranje, ki je v samem osrčju metode, predstavlja izvirnost gestaltističnega aparata. V toku terapije je pacient povabljen, da se ne omeji na pripovedovanje, temveč da teme pripovedi udejanji v situacijskem tukaj in sedaj. To eksperimentiranje je nekakšna ‘predpisana struktura’ s strani terapevta. Smisel ima le, če se polno nanaša na obujeno doživljanje pacienta in povzema njegove različne parametre. Sama razširitev polja omogoči kontakt z novostjo, z obnovljenimi sposobnostmi identifikacije in alienacije, s sposobnostmi ustvarjalne prilagoditve. Nekateri terapevti se hote, še posebej v skupini, poslužujejo zbirke vnaprej izdelanih vaj, ki jih predlagajo ne glede na razvoj vsakega posameznika. Prav gotovo lahko klient vedno odkrije nekaj svojega v soočenju s to zavarovano situacijo, vendar to nima veliko skupnega s terapevtskim eksperimentiranjem, ki je neposredno povezano s situacijami nujnosti in z nedokončanimi zadevami vsakega posameznika.
Ta eksperimentiranja so lahko različnih vrst. Na primer:
· Lahko so osredotočena na spodbujanje zavedanja, ko terapevt na primer povabi pacienta, da se zave dihanja ali pa določenega dela telesa.
· Lahko omogočajo raziskovanje neke teme, ki jo je klient načel na posreden način. Terapevt mu na primer predlaga, da udejanji prispodobo, ki jo je pravkar uporabil. (»Čutim, kot da bi imel prsi v primežu!«, »Ima me, da bi z njim ravnal kot s psom.«)
To raziskovanje se lahko odvija preko ojačevanja in poudarjanja uporabljenih besed in gibov. (»Ali lahko poskusite in mi to znova poveste, tako da ojačate gib, ki ste ga nakazali?«)
Eksperimentiranje lahko uvede pogoje simulacije, ki omogoča dotok informacij o tem, »kaj bi se zgodilo« v nekaterih težavnih ali nemogočih situacijah, ki jih mora pacient uravnati. V ta namen so vzbujene določene oblike projekcij, da bi pacient lahko raziskoval fantazije, katastrofična pričakovanja, nedokončane ali zafiksirane situacije, katerih razrešitev si zamišlja kot nemogočo.
Eksperimentiranje prav tako ponuja možnost za raziskovanje različnih tipov mej identitete in kontakta: omejitve pri izpostavljanju sebe, izražanju, navadah, telesnih občutkih in gibih, vrednotah itd.
TUKAJ IN SEDAJ
Če obstaja kakšen koncept, ki je do te mere povezan z Gestalt terapijo, da na trenutke deluje kot slogan, je to prav gotovo »tukaj in sedaj«. Vendar sam menim, da se je pojmovanje tega koncepta malo po malem oddaljevalo od svojega prvotnega pomena. Ne gre za pravilo, ki bi ga bilo treba klientu vbiti v glavo, temveč za delovno orodje, s katerim razpolaga terapevt. Dejansko nikakor ne gre za to, da bi mislili, da je preteklost nezanimiva in da je prihodnost zgolj fantazija, temveč za to, da svojo pozornost osredotočimo na dejstvo, da »se sedaj spominjaš« ali da »sedaj predvidevaš«. Spomin, ki se pojavi sedaj, osvetljuje sedanjost z novo lučjo, prav tako kot sedanjost osvetljuje spomin, ki jo prečka.
Eksperimentiranje omogoča dostop do določenih razrešitev in aktivacije ustvarjalnih kontaktov prav zato, ker se vse to lahko izvrši sedaj. Nedokončane situacije iz preteklosti lahko dokončamo v sedanjosti in čeprav prav gotovo ne bodo naletele na ustrezne partnerje niti na okoliščine iz časa, ko so bile ustvarjene, se v sedanjosti lahko odprejo za vzpostavitev načinov obstajanja, ki bodo spremenili klientovo doživljanje. Dejansko je velik del problematike, ki poraja klientovo trpljenje, povezan z zastarelostjo njegovih shem odzivanja na situacije. Osredotočanje na sedaj implicira urejanje funkcije ida situacije in torej upoštevanje danosti situacije v svojih proprioceptivnih in zaznavnih sestavnih delih med vzpostavljanjem ustvarjalne prilagoditve ob soočanju z neko novostjo. Zaradi tega je Perls lahko dejal, da: »Nič ne obstaja zunaj sedanjosti,« saj je vedel, da ta sedanjost vsebuje preteklost in prihodnost. Potemtakem ni vedno neizogibno, da se obračamo v preteklost, kajti preteklost je tukaj, zložena v doživljanje, ki se odvija pred našimi očmi.
DELO S SANJAMI
Perls je, zahvaljujoč svojemu pristopu k sanjam, v svojih zadnjih kalifornijskih letih doživel svojih pet minut slave. Različne dele sanj je obravnaval kot projekcije razdrobljenih delov sanjalčeve identitete. Preko improviziranih dialogov med različnimi deli sanj je šlo za odkrivanje ‘eksistencialnega sporočila’, ki ga sanjalec naslavlja samemu sebi. V skladu s tem je terapevt pacientu predlagal, da se je zaporedoma poistovetil z različnimi deli sanj, da bi si ‘ponovno prisvojil’ projekcije.
Perlsu je bilo pri tem pristopu k sanjam moč očitati teatraličnost in površinskost, saj je na račun osredotočanja na intrapsihično dogajanje prekinjal klientov stik s svetom in s terapevtom.
Isadore From je zato predlagal drug pristop k obravnavanju sanj, ki izhaja iz dela Paula Goodmana.
Gestalt terapevt k sanjam pristopi v njihovem kontekstu, ki je kontekst terapije same: poudarek je na tem, da klient te posamezne sanje pripoveduje temu terapevtu v tem trenutku terapije. Pripovedovati sanje svojemu terapevtu pomeni povedati mu nekaj, česar klient sam ne ve in mu ne bi znal povedati na drug način.
Terapevt torej vsebino sanj obravnava kot sestavljeno na osnovi retrofleksij, še posebej retrofleksij, ki so nastale v toku predhodne seanse in ki težijo k temu, da se razrešijo najprej v sanjah in nato v pripovedovanju sanj terapevtu.
Terapevt bo tako namenil posebno pozornost sanjam nastalim v noči, ki je sledila seansi. Vendar pa so sanje lahko ‘skonstruirane’ tudi v noči pred seanso, kot neke vrste priprava nanjo.
Z Isadorom Fromom sanje najdejo svoje mesto med sredstvi, ki omogočajo delo s pojavi kontaktne meje in njihovimi disfunkcijami.
DELO S TELESOM
Gestalt terapija je včasih uvrščena med ‘emotivne’, ‘psiho-telesne’ terapije ali, če uporabim bolj modni izraz, ‘somato-terapije’. Telesna ali emotivna razsežnost pacientovega doživljanja dejansko pogosto najde svoje mesto v terapevtskem procesu, ki ga nudi Gestalt terapija, vendar ne zato ker bi Gestalt terapija želela biti telesna terapija ali ker bi se prilagajala trenutnemu okusu.
Gre preprosto za to, da se Gestalt terapevt skuša približati pacientovemu doživljanju v njegovi celovitosti. To pomeni, da upošteva tako telesne in čustvene kot tudi kognitivne, intelektualne, vedenjske, sanjske, domišljijske, ekspresivne in druge razsežnosti osebe in se jih lahko poslužuje, da bi z osebo, ki jo spremlja, vzpostavil kontakt.
To tudi pomeni, da ne ločuje tega, kar nas je naš jezik naučil ločevati: na primer telo na eni in duh na drug strani.
‘Telo’ ali ‘emocija’ sta le delni modaliteti doživljanja posameznika. Te modalitete so v patološkem procesu včasih razdrobljene ali izolirane in če jih bomo obravnavali na ločen način, človeku prav gotovo ne bomo mogli pomagati, da ponovno vzpostavi svojo celovitost.
Prevedel: Tomaž Flajs
Lektorirala: Nina Šoba